Karl Marx in zahodna civilizacija

Civilizacija - FergusonIzvolitev radi­kal­nih soci­a­li­stov v slo­ven­ski par­la­ment nekako sovpada tudi z vno­vično popu­lar­no­stjo Karla Marxa in mar­ksi­stič­nih idej, pred­vsem med mla­dino, ki nima nobe­nih izku­šenj iz življe­nja v soci­a­lizmu. O pomenu Marxa za zaho­dno civi­li­za­cijo je pisal tudi zgo­do­vi­nar Niall Ferguson v svoji uspe­šnici Civilizacija, ki je rav­no­kar izšla tudi v slo­ven­skem pre­vodu. Sledi odlo­mek iz knjige, z dovo­lje­njem izdajatelja:

Preberi več »

Objavljeno v kategoriji ekonomija | Značka | Komentiraj

Vzporedni svet slovenskega zdravstva

Ni bolj nazor­nega pri­kaza, kako glo­boko je zabre­del zdra­vstveni sis­tem, kot je odlo­mek iz pet­ko­vega članka Milene Zupanič v Delu:

Zdravstvena bla­gajna sicer nima finanč­nih težav, saj je za toliko zni­žala cene zdra­vstve­nih sto­ri­tev, da jih ne more imeti…Zdravstvena bla­gajna (ZZZS) veliko opra­vlje­nega dela bol­ni­šni­cam ne plača. Položaj bol­ni­šnic pa bi bil še bistveno slabši, če ne bi svo­jih izgub »pre­va­lile« na doba­vi­te­lje, kate­rim ne pla­ču­jejo raču­nov. Vsi zdra­vstveni zavodi sku­paj so bili ob pol­le­tju dol­žni 109,9 mili­jona evrov, od tega bol­ni­šnice 108 milijonov.

Kakšen je to vzpo­re­dni svet, v kate­rem to poteka in ob »nikome ništa«? In kje je? Verjetno bi se vanj namreč mar­si­ka­teri pod­je­tnik rad pre­se­lil in delo­val tako, da svo­jim doba­vi­te­ljem sam določa, po koliko bo nji­hove sto­ri­tve kupo­val in koliko od naro­če­nega bo plačal.

Od vseh refor­mnih idej, ki se vrstijo v medi­jih zadnje čase, se mi sicer zdi še naj­bolj razu­men pre­dlog Strateške usme­ri­tve slo­ven­skega zdra­vstva za izhod iz krize (ki so ga sesta­vile zdrav­ni­ške organizacije).

Objavljeno v kategoriji politika | Značka | Komentiraj

Majavi drugi steber

Ko sem pred tri­naj­stimi leti prvi­krat pisal o pro­sto­volj­nem doda­tnem pokoj­nin­skem zava­ro­va­nju v Sloveniji (PDPZ), sem se obre­gnil ob never­je­tno opti­mi­stične napo­vedi dono­sov, ki so jih tedaj oblju­bljali pri­ho­dnji izva­jalci PDPZ ozi­roma dru­gega pokoj­nin­skega ste­bra. Kdor je teda­njim oblju­bam ver­jel, je danes raz­o­ča­ran. Tedaj – to so bili časi tolarja, reva­lo­ri­za­cije in temeljne obre­stne mere — so ponu­dniki napo­ve­do­vali od pet pa vse do 10,71 odstot­kov realne dono­sno­sti letno, pri čemer je pov­pre­čje napo­vedi zna­šalo 6,6 odstotka. Preberi več »

Objavljeno v kategoriji pokojnina | Značka , , | Komentiraj

Stranka javnih uslužbencev

centerKot da ni že upo­ko­jen­ska stranka dovolj huda ano­ma­lija, bodo na tokra­tnih voli­tvah iz rokava oči­tno pote­gnili še stranko jav­nih usluž­ben­cev. Ti so osre­dnji zeleni kro­gec v sre­di­šču dia­grama, ki pona­zarja, za kaj se bo Modra Slovenija zavze­mala. Vsebinsko votlost nji­ho­vega pro­grama na 26 pro­soj­ni­cah (ki ga je bojda 80 stro­kov­nja­kov, veči­noma jav­nih usluž­ben­cev, izde­lo­valo eno leto!) je duho­vito komen­ti­ral Žiga Turk. Če vse­bino teh pro­soj­nic vržemo v pro­gram Wordle, ki izpo­stavi besede po pogo­sto­sti nji­ho­vega poja­vlja­nja v tekstu, dobimo tole zbirko buz­zwor­dov in dru­gih puhlic:

Preberi več »

Objavljeno v kategoriji politika | Komentiraj

Nazaj k izvirnemu bančništvu

Kaj imajo sku­pnega sesta­vljene bese­dne zveze »eko­lo­ška pri­de­lava hrane«, »pra­vična trgo­vina« in »soci­alno pod­je­tni­štvo?« Njihova slov­nična zna­čil­nost je, da s pri­dev­ni­kom pou­da­rimo, da samo­stal­nik odstopa od »obi­čaj­nega«. Kajti pri­de­lava hrane pra­vi­loma ni eko­lo­ška, trgo­vina po navadi ni pra­vična in pod­je­tni­štvo razen izje­moma ni soci­alno. Preberi več »

Objavljeno v kategoriji banke | Značka , | 1 Komentar

Za koga so dobri majhni šolski razredi

Deveti razred osnovne šole, ki jo obi­skuje moj sin, šteje 15 učen­cev: 6 fan­tov in 9 deklet.  Ko so pred deve­timi leti zače­njali, jih je bilo 18. Potem pa je bilo nekaj odse­li­tev, nekaj pri­se­li­tev in zdaj so pri pet­naj­stih. Nekoč se nam je, star­šem, zdelo ime­ni­tno, da je otrok v učil­nici tako malo. Učitelji se jim bodo lahko bolj posve­čali, otroci bodo lahko med seboj tesneje pove­zani… Potem pa se je poka­zalo, da ni tako.

V teh letih smo v časo­pisju v deba­tah o devet­letki in neneh­nem refor­mi­ra­nju šol­stva več­krat nale­teli na zatr­je­va­nja Štru­klje­vih šol­skih sin­di­ka­tov, kako ne bodo dopu­stili nobe­nega  pove­ča­nja šte­vilč­nih nor­ma­ti­vov in stan­dar­dov, češ da bi to poslab­šalo kako­vost pouka. Tudi če odmi­slimo oči­tno dej­stvo, da se sin­di­kat prven­stveno bojuje za ohra­ni­tev obsto­je­čega šte­vila delov­nih mest v šol­stvu (ki jih je ob tako majh­nih razre­dih v šolah več, kot bi jih bilo ob večjih), ostaja vpra­ša­nje, ali res velja, da so manjši razredi boljši? Oziroma, za koga točno so manjši razredi boljši? Za učence ali za zapo­slene v šol­stvu? In, ali doda­tno vlo­ženi pro­ra­čun­ski denar države in občin, ki je potre­ben za majhne razrede zaradi veljav­nih nor­ma­ti­vov, v celoti gle­dano res kori­sti izo­bra­že­val­nim ciljem, ali pa gre v glav­nem za reše­va­nje pro­blema brezposelnosti?

Zato mi je bila zelo domača dilema o veli­ko­sti razre­dov, kot jo je odlično ori­sal Malcolm Gladwell v knjigi David in Goljat (v slo­ven­skem pre­vodu izšla letos pri založbi UMco).  V dru­gem poglavju (odlomke obja­vljam z dovo­lje­njem založbe) zače­nja takole: Preberi več »

Objavljeno v kategoriji ekonomija | Značka , | Komentiraj
Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x