Z zakonom proti skrivaštvu

Slovenija potre­buje zakon o zago­ta­vlja­nju pra­vice dostopa do jav­nih infor­ma­cij. V zadnjih dneh sta na to spet opo­zo­rila dva inci­denta. Postopek vla­dnega ime­no­va­nja direk­torja agen­cije za tele­ko­mu­ni­ka­cije in radi­o­di­fu­zijo je pote­kal tako skriv­no­stno, kot da bi šlo naj­manj za izbi­ra­nje nasle­dnjega papeža. Pri odgo­vo­rih na vpra­ša­nja o podat­kih o nepra­vil­no­sti v banki LBS, newyor­ški hčeri Nove lju­bljan­ske banke, pa so se vple­teni funk­ci­o­narji pred jav­no­stjo tako izmi­kali in moto­vi­lili kot že dolgo ne.

Ministrstvo za infor­ma­cij­sko (!) družbo je ime­no­va­nje direk­torja agen­cije, ki bo med dru­gim nad­zi­rala tele­ko­mu­ni­ka­cij­ski trg, izpe­ljalo ino­va­tivno in učin­ko­vito. Prepovedalo je objavo imen kan­di­da­tov, ki so se pri­gla­sili na raz­pis, in se ob tem skli­ce­valo na zakon o prav­dnem postopku in želje pri­ja­vlje­nih. Očitno se bodo odslej po več­le­tni pra­ksi izgo­var­ja­nja na zakon o varo­va­nju oseb­nih podat­kov upo­ra­bljale še vse vrste dru­gih pred­pi­sov, da bi se izlo­čilo nepo­trebno vzne­mir­ja­nje jav­no­sti na pri­mer s tem, kdo kan­di­dira za kako javno funk­cijo. Kaj lahko ob takem doga­ja­nju pri­ča­ku­jemo v pri­ho­dnje? Če malo kari­ki­ramo, nas ne bo smelo pre­se­ne­titi, da bo, recimo, potem ko bodo modreci izbrali pra­vega, sle­dilo pisno spo­ro­čilo, da je izbran ugle­den stro­kov­njak, vse­stran­sko koa­li­cij­sko uskla­jen, čigar ime pa bodo raz­krili samo tistim, ki bodo izka­zali pravni inte­res in pri­lo­žili ustre­zen notar­sko over­jen obra­zec. Kdor se pote­guje za javno funk­cijo, se s tem odpove delu svoje zaseb­no­sti. To je jasno v vsaki demo­kra­tični družbi.

In koliko finanč­nih mini­strov in guver­ner­jev BS bi se še lahko izme­njalo na polo­ža­jih, ne da bi jav­nost »vzne­mi­rili« z infor­ma­cijo o nepra­vil­no­stih v ame­ri­ški hčeri Nove lju­bljan­ske banke, ki je v večin­ski državni lasti (torej posre­dno v lasti dav­ko­pla­če­val­cev), če ne bi tega raz­krile Finance. Slovito vpra­ša­nje iz afere Watergate, kaj ste vedeli in kdaj ste za to izve­deli, je pov­sem pri­merno za mar­si­koga v tej zgodbi. Civilizacijski pre­pad med poj­mo­va­njem svo­bode infor­mi­ra­nja pri nas in v ZDA sli­ko­vito pri­ka­zuje čude­nje v ban­čnih kro­gih (ver­je­tno pov­sem iskreno) nad tem, kako je mogoče, da Američani dajo tovr­stne podatke o ban­čnem nad­zoru kar na internet.

Ta svo­boda je dose­žek ame­ri­škega zakona o dostopu do jav­nih infor­ma­cij (Freedom of Information Act), ki vsa­ko­mur, celo tuj­cem, že več deset let zago­ta­vlja pra­vico do vpo­gleda v večino doku­men­ta­cije vla­dnih služb. Zakon izhaja iz pre­pro­ste logike, da za delo­va­nje jav­nih insti­tu­cij in nji­ho­vih usluž­ben­cev (public ser­vants) pla­ču­jejo dav­ko­pla­če­valci, zato ti usluž­benci nimajo pra­vice samo­voljno odre­jati, katere podatke in zapise s podro­čja nji­ho­vega dela bodo raz­krili jav­no­sti in kdaj bodo to sto­rili. Zakon dopu­šča le manjše število izjem, ki so tak­sa­tivno naštete.

Zapisnikov, odločb in dru­gih doku­men­tov regu­la­tor­nih agen­cij, ki že po defi­ni­ciji varu­jejo javni inte­res, seveda ni med izje­mami. Če sodimo po dose­da­njem delo­va­nju, je za mar­si­ka­tero od že obsto­je­čih slo­ven­skih nad­zor­nih agen­cij to popol­noma nepoj­mljivo. Predvsem pa zakon deluje pre­ven­tivno: vsak ame­ri­ški visoki ura­dnik se prav od začetka zaveda, da bodo sle­dovi nje­go­vega dela in zapisi nje­go­vih odlo­či­tev kmalu dosto­pni jav­no­sti, kar zelo zavira razne anomalije.