Ena od najbolj značilnih stvari pri najnovejšem škandalu z nakupom vladnega letala Falcon je licemerje. Vladni uradniki, ki imajo po lastnem prepričanju neodtujljivo pravico do udobnih potovanj z luksuznim zračnim plovilom, bodo še naprej ob raznih priložnostih zatrjevali, da je davke pač neizogibno treba povečevati, in tarnali, da brez povišanja davčnih stopenj vlada ne bo mogla uresničiti pomembnih nalog, pri tem pa omenjali bolnišnice, šole, knjižnice, avtoceste, pokojnine.
Objavljeno v Financah, 8. aprila 2002
Primer: znesek davkoplačevalskega denarja, ki ga bo vlada z eno samo potezo porabila za letalo, bistveno presega skupno količino pobranega davka na kapitalski dobiček v vseh letih od uvedbe tega davka. Pa se bo kljub temu spet ponovilo, da bo vlada ob prihajajočih spremembah zakona o dohodnini v ogenj poslala kakega državnega sekretarja ali podsekretarja s finančnega ministrstva, ki bo hladnokrvno razlagal, da ta davek pač mora biti in ostati in res ne gre, da bi borzni špekulanti neobdavčeno bogateli. Brez trohice sramu.
Deset let očitno ni dovolj, da bi se v zavesti politikov utrdilo dejstvo, da zapravljajo tuji denar. Denar davkoplačevalcev je brez ustreznih mehanizmov javnega nadzora pač le priročna malha, iz katere se da zajemati po želji. Razrez pa se naredi kar po zadnjem doseženem volilnem izidu koalicijskih strank.
George Bush starejši je v predsedniški volilni kampanji leta 1988 zaslovel s svojim zagotavljanjem: »Read my lips. No new taxes!« (nobenih novih davkov). Na to svojo obljubo je po izvolitvi hitro pozabil in ob naslednjih volitvah so se mu Američani »zahvalili za sodelovanje«, in to kljub zmagi v zalivski vojni. Kaj podobnega bi tudi pri nas imelo blagodejne učinke na prihodnjo varčnost in gospodarnost upravljavcev davkoplačevalskega denarja.
Zato spet ponavljam predlog iz članka, objavljenega pred časom (http://www.finance-on.net/show.php?id=10615). Davkoplačevalci potrebujemo zakon o dostopu do informacij javnega pomena po vzoru na ameriški Freedom of Information Act (http://www.foia.org). Vlada, parlament, uradi, agencije in drugi porabniki proračunskega denarja morajo vsako leto javno objaviti natančno poročilo o porabi denarja s poimensko navedbo osebe, ki je določeni izdatek odobrila. Zanima me, koliko bo potem še ekstravagantnih plovil, vozil, subvencioniranih parlamentarnih menz in podobnega.
Zračno plovilo kot človekova pravica
Ena od najbolj značilnih stvari pri najnovejšem škandalu z nakupom vladnega letala Falcon je licemerje. Vladni uradniki, ki imajo po lastnem prepričanju neodtujljivo pravico do udobnih potovanj z luksuznim zračnim plovilom, bodo še naprej ob raznih priložnostih zatrjevali, da je davke pač neizogibno treba povečevati, in tarnali, da brez povišanja davčnih stopenj vlada ne bo mogla uresničiti pomembnih nalog, pri tem pa omenjali bolnišnice, šole, knjižnice, avtoceste, pokojnine.
Primer: znesek davkoplačevalskega denarja, ki ga bo vlada z eno samo potezo porabila za letalo, bistveno presega skupno količino pobranega davka na kapitalski dobiček v vseh letih od uvedbe tega davka. Pa se bo kljub temu spet ponovilo, da bo vlada ob prihajajočih spremembah zakona o dohodnini v ogenj poslala kakega državnega sekretarja ali podsekretarja s finančnega ministrstva, ki bo hladnokrvno razlagal, da ta davek pač mora biti in ostati in res ne gre, da bi borzni špekulanti neobdavčeno bogateli. Brez trohice sramu.
Deset let očitno ni dovolj, da bi se v zavesti politikov utrdilo dejstvo, da zapravljajo tuji denar. Denar davkoplačevalcev je brez ustreznih mehanizmov javnega nadzora pač le priročna malha, iz katere se da zajemati po želji. Razrez pa se naredi kar po zadnjem doseženem volilnem izidu koalicijskih strank.
George Bush starejši je v predsedniški volilni kampanji leta 1988 zaslovel s svojim zagotavljanjem: »Read my lips. No new taxes!« (nobenih novih davkov). Na to svojo obljubo je po izvolitvi hitro pozabil in ob naslednjih volitvah so se mu Američani »zahvalili za sodelovanje«, in to kljub zmagi v zalivski vojni. Kaj podobnega bi tudi pri nas imelo blagodejne učinke na prihodnjo varčnost in gospodarnost upravljavcev davkoplačevalskega denarja.
Zato spet ponavljam predlog iz članka, objavljenega pred časom (http://www.finance-on.net/show.php?id=10615). Davkoplačevalci potrebujemo zakon o dostopu do informacij javnega pomena po vzoru na ameriški Freedom of Information Act (http://www.foia.org). Vlada, parlament, uradi, agencije in drugi porabniki proračunskega denarja morajo vsako leto javno objaviti natančno poročilo o porabi denarja s poimensko navedbo osebe, ki je določeni izdatek odobrila. Zanima me, koliko bo potem še ekstravagantnih plovil, vozil, subvencioniranih parlamentarnih menz in podobnega.
Preberite tudi: