Zračno plovilo kot človekova pravica

Ena od naj­bolj zna­čil­nih stvari pri naj­no­vej­šem škan­dalu z naku­pom vla­dnega letala Falcon je lice­merje. Vladni ura­dniki, ki imajo po lastnem pre­pri­ča­nju neod­tuj­ljivo pra­vico do udob­nih poto­vanj z luksu­znim zrač­nim plo­vi­lom, bodo še naprej ob raznih pri­lo­žno­stih zatr­je­vali, da je davke pač neiz­o­gibno treba pove­če­vati, in tar­nali, da brez povi­ša­nja davč­nih sto­penj vlada ne bo mogla ure­sni­čiti pomemb­nih nalog, pri tem pa ome­njali bol­ni­šnice, šole, knji­žnice, avto­ce­ste, pokojnine.

Primer: zne­sek dav­ko­pla­če­val­skega denarja, ki ga bo vlada z eno samo potezo pora­bila za letalo, bistveno pre­sega sku­pno koli­čino pobra­nega davka na kapi­tal­ski dobi­ček v vseh letih od uvedbe tega davka. Pa se bo kljub temu spet pono­vilo, da bo vlada ob pri­ha­ja­jo­čih spre­mem­bah zakona o doho­dnini v ogenj poslala kakega držav­nega sekre­tarja ali pod­se­kre­tarja s finanč­nega mini­str­stva, ki bo hla­dno­krvno raz­la­gal, da ta davek pač mora biti in ostati in res ne gre, da bi bor­zni špeku­lanti neob­dav­čeno boga­teli. Brez tro­hice sramu.

Deset let oči­tno ni dovolj, da bi se v zave­sti poli­ti­kov utr­dilo dej­stvo, da zapra­vljajo tuji denar. Denar dav­ko­pla­če­val­cev je brez ustre­znih meha­niz­mov jav­nega nad­zora pač le pri­ročna malha, iz katere se da zaje­mati po želji. Razrez pa se naredi kar po zadnjem dose­že­nem volil­nem izidu koa­li­cij­skih strank.

George Bush sta­rejši je v pred­se­dni­ški volilni kam­pa­nji leta 1988 zaslo­vel s svo­jim zago­ta­vlja­njem: »Read my lips. No new taxes!« (nobe­nih novih dav­kov). Na to svojo obljubo je po izvo­li­tvi hitro poza­bil in ob nasle­dnjih voli­tvah so se mu Američani »zahva­lili za sode­lo­va­nje«, in to kljub zmagi v zali­vski vojni. Kaj podob­nega bi tudi pri nas imelo bla­go­dejne učinke na pri­ho­dnjo varč­nost in gospo­dar­nost upra­vljav­cev dav­ko­pla­če­val­skega denarja.

Zato spet pona­vljam pre­dlog iz članka, obja­vlje­nega pred časom (http://www.finance-on.net/show.php?id=10615). Davkoplačevalci potre­bu­jemo zakon o dostopu do infor­ma­cij jav­nega pomena po vzoru na ame­ri­ški Freedom of Information Act (http://www.foia.org). Vlada, par­la­ment, uradi, agen­cije in drugi porab­niki pro­ra­čun­skega denarja morajo vsako leto javno obja­viti natančno poro­čilo o porabi denarja s poi­men­sko navedbo osebe, ki je dolo­čeni izda­tek odo­brila. Zanima me, koliko bo potem še eks­tra­va­gan­tnih plo­vil, vozil, sub­ven­ci­o­ni­ra­nih par­la­men­tar­nih menz in podobnega.