V parlamentu je novi zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU-1). Gre za predpis, ki potrebuje temeljito prevetritev in uskladitev z evropskimi civilizacijskimi normami, saj je obstoječi zakon iz leta 1994 zelo omejujoč: vstop tujcev v panogo upravljanja investicijskih skladov je v Sloveniji z zakonom prepovedan, upravljalci pa potrošnikom ne morejo ponuditi finančnih produktov, ki so drugod povsem običajni, npr. skladov denarnega trga.
Objavljeno v Večeru, priloga Premoženje, 2. septembra 2009
Dogajanje ob noveliranju ZISDU je nenavadno burno. Čeprav je že od pridružitvenega sporazuma v letu 1997 znano, da bo neizogibna uskladitev z evropsko direktivo o investicijskih skladih 85/611/EEC in njenimi dodatki, je predlog zakona šele poleti 2001 prestal prvo obravnavo. Leto dni se zadeva ni premaknila, nato pa je bila po hudih kolobocijah in lobiranjih prejšnja različica umaknjena iz postopka, vlada pa je julija sprejela nov predlog z bistveno spremembo: vsebuje dodaten sklop določb o t.i. ‘javnih finančnih holdingih’, kot so poimenovali redne gospodarske družbe, nastale s preoblikovanjem pidov. S temi določbami je predlagatelj želel holdinge vrniti pod nadzor Agencije za trg vrednostnih papirjev, češ da manjšinski delničarji holdingov nujno potrebujejo njeno zaščito.
Varovanje interesov malih delničarjev je nadvse hvalevredno, vendar pa država s tega področja nima ravno bleščečih referenc: pidovski delničarji so v preteklih letih nesporno že bili oškodovani. Prvič, z dolgoletnim zavlačevanjem države z zapolnitvijo certifikatske luknje in slabo kakovostjo premoženja, ki ga je za njeno zapolnitev namenila, pri čemer so nekateri, ki so jih sedaj polna usta varovanja malih delničarjev, te manevre glasno zagovarjali. Drugič so bili oškodovani delničarji, ki so ostali v tistih novonastalih holdingih, kjer so večinski delež na tiho – z izigravanjem zakona o prevzemih – prevzele grupacije okoli matičnih družb za upravljanje, ki seveda niso na pregleden način omogočile vsem delničarjem, da izstopijo po prevzemni ceni.
Kaj pa se bo, sodeč po trenutnem predlogu zakona, ki naj bi bil po hitrem postopku sprejet v septembru, spremenilo na področju vzajemnih skladov? Ureditev se prilagaja evropski: omogočene so nove oblike skladov (npr. indeksni); dovoljeno bo trženje tujih skladov, vendar le, če bo v Sloveniji ustanovljena podružnica matične hiše. Uvaja se institut »skrbnika«, ki nadzoruje korektnost delovanja družbe za upravljanje. Evropska direktiva predvideva samo banke v funkciji skrbnika in to le za odprte sklade, slovenski pripravljalci pa so ta mehanizem razširili tudi na zaprte sklade, poleg tega pa so določbe prilagojene tako, da bi te storitve lahko izvajala tudi Klirinško-depotna družba, česar v svetu ne poznajo.
Omejitve naložbene strukture ne bodo več tako rigidne: npr. v tuje vrednostne papirje bodo skladi lahko naložiti tudi celoten portfelj, ne le 10% kot doslej; dovoljeni bodo izvedeni finančni inštrumenti. Dnevno izračunavanje točke ne bo več zakonska obveza, pač pa bodo lahko pravila upravljanja določila manj pogosto izračunavanje in obračun točk, npr. tedensko. Investicijski kupon vzajemnega sklada naj bi bil po novem prenosljiv vrednostni papir in z njimi naj bi se lahko tudi trgovalo na organiziranem trgu.
Vstopne in upravljalske provizije ne bodo več z zakonom navzgor omejene. Stroški vlagateljev pa se bodo povečali tudi zaradi drugih novosti: sklad bo po novem bremenila tudi provizija skrbnika, dzu pa si bo lahko iz sredstev sklada poplačal tudi stroške borznega posredovanja, revidiranja, obveščanja vlagateljev, kar vse doslej ni bilo dovoljeno, ampak je bremenilo sam dzu. Vse to bi utegnilo zmanjšati bodoče neto donose skladov.
Z namenom zaščite vlagateljev zakon predpisuje tudi tehnike upravljanja s tveganji sklada, natančno določa največjo dopustno izpostavljenost do posamezne osebe in zaostruje določbe o upravi in nadzornem svetu družbe za upravljanje. Agenciji za trg vrednostnih papirjev daje dodatne pristojnosti pri dajanju soglasij in pri pripravi številnih podzakonskih aktov. Kazenska določila vsebujejo zajeten seznam sankcioniranih kršitev: kar 79 hujših kršitev in 61 preostalih.
Če povzamemo, kaj bodo spremembe prinesle vlagateljem, lahko ugotovimo naslednje. Skladi si po naložbah ne bodo več tako podobni kot doslej, razlikovali se bodo tudi po stroških za vlagatelje. Tako kot v svetu bo celotni strošek vlagatelja (total expense ratio) postal eden od glavnih dejavnikov pri izbiri sklada. Prej ali slej se bodo pojavile tudi nove oblike investicijskih skladov, manevrskega prostora za sposobne slovenske upravljalce bo bistveno več. Vsaj teoretično bo končno dopuščeno trženje tujih vzajemnih skladov, če bodo ponudniki kljub majhnemu trgu ustanavljali podružnice. Po drugi strani pa obstaja nevarnost, da bo dodatna količina administrativnih opravil, ki bodo potrebna za izvajanje zakonskih določil in zahtev Agencije (in posledično dodatni stroški), kakšnega od obstoječih manjših upravljalcev spodbudila k izstopu iz panoge, kar bi še zmanjšalo konkurenčnost na tem področju.
RSS prispevki
Mobilno
Družabno
Novi ZISDU — osem let križanja interesov
V parlamentu je novi zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU-1). Gre za predpis, ki potrebuje temeljito prevetritev in uskladitev z evropskimi civilizacijskimi normami, saj je obstoječi zakon iz leta 1994 zelo omejujoč: vstop tujcev v panogo upravljanja investicijskih skladov je v Sloveniji z zakonom prepovedan, upravljalci pa potrošnikom ne morejo ponuditi finančnih produktov, ki so drugod povsem običajni, npr. skladov denarnega trga.
Dogajanje ob noveliranju ZISDU je nenavadno burno. Čeprav je že od pridružitvenega sporazuma v letu 1997 znano, da bo neizogibna uskladitev z evropsko direktivo o investicijskih skladih 85/611/EEC in njenimi dodatki, je predlog zakona šele poleti 2001 prestal prvo obravnavo. Leto dni se zadeva ni premaknila, nato pa je bila po hudih kolobocijah in lobiranjih prejšnja različica umaknjena iz postopka, vlada pa je julija sprejela nov predlog z bistveno spremembo: vsebuje dodaten sklop določb o t.i. ‘javnih finančnih holdingih’, kot so poimenovali redne gospodarske družbe, nastale s preoblikovanjem pidov. S temi določbami je predlagatelj želel holdinge vrniti pod nadzor Agencije za trg vrednostnih papirjev, češ da manjšinski delničarji holdingov nujno potrebujejo njeno zaščito.
Varovanje interesov malih delničarjev je nadvse hvalevredno, vendar pa država s tega področja nima ravno bleščečih referenc: pidovski delničarji so v preteklih letih nesporno že bili oškodovani. Prvič, z dolgoletnim zavlačevanjem države z zapolnitvijo certifikatske luknje in slabo kakovostjo premoženja, ki ga je za njeno zapolnitev namenila, pri čemer so nekateri, ki so jih sedaj polna usta varovanja malih delničarjev, te manevre glasno zagovarjali. Drugič so bili oškodovani delničarji, ki so ostali v tistih novonastalih holdingih, kjer so večinski delež na tiho – z izigravanjem zakona o prevzemih – prevzele grupacije okoli matičnih družb za upravljanje, ki seveda niso na pregleden način omogočile vsem delničarjem, da izstopijo po prevzemni ceni.
Kaj pa se bo, sodeč po trenutnem predlogu zakona, ki naj bi bil po hitrem postopku sprejet v septembru, spremenilo na področju vzajemnih skladov? Ureditev se prilagaja evropski: omogočene so nove oblike skladov (npr. indeksni); dovoljeno bo trženje tujih skladov, vendar le, če bo v Sloveniji ustanovljena podružnica matične hiše. Uvaja se institut »skrbnika«, ki nadzoruje korektnost delovanja družbe za upravljanje. Evropska direktiva predvideva samo banke v funkciji skrbnika in to le za odprte sklade, slovenski pripravljalci pa so ta mehanizem razširili tudi na zaprte sklade, poleg tega pa so določbe prilagojene tako, da bi te storitve lahko izvajala tudi Klirinško-depotna družba, česar v svetu ne poznajo.
Omejitve naložbene strukture ne bodo več tako rigidne: npr. v tuje vrednostne papirje bodo skladi lahko naložiti tudi celoten portfelj, ne le 10% kot doslej; dovoljeni bodo izvedeni finančni inštrumenti. Dnevno izračunavanje točke ne bo več zakonska obveza, pač pa bodo lahko pravila upravljanja določila manj pogosto izračunavanje in obračun točk, npr. tedensko. Investicijski kupon vzajemnega sklada naj bi bil po novem prenosljiv vrednostni papir in z njimi naj bi se lahko tudi trgovalo na organiziranem trgu.
Vstopne in upravljalske provizije ne bodo več z zakonom navzgor omejene. Stroški vlagateljev pa se bodo povečali tudi zaradi drugih novosti: sklad bo po novem bremenila tudi provizija skrbnika, dzu pa si bo lahko iz sredstev sklada poplačal tudi stroške borznega posredovanja, revidiranja, obveščanja vlagateljev, kar vse doslej ni bilo dovoljeno, ampak je bremenilo sam dzu. Vse to bi utegnilo zmanjšati bodoče neto donose skladov.
Z namenom zaščite vlagateljev zakon predpisuje tudi tehnike upravljanja s tveganji sklada, natančno določa največjo dopustno izpostavljenost do posamezne osebe in zaostruje določbe o upravi in nadzornem svetu družbe za upravljanje. Agenciji za trg vrednostnih papirjev daje dodatne pristojnosti pri dajanju soglasij in pri pripravi številnih podzakonskih aktov. Kazenska določila vsebujejo zajeten seznam sankcioniranih kršitev: kar 79 hujših kršitev in 61 preostalih.
Če povzamemo, kaj bodo spremembe prinesle vlagateljem, lahko ugotovimo naslednje. Skladi si po naložbah ne bodo več tako podobni kot doslej, razlikovali se bodo tudi po stroških za vlagatelje. Tako kot v svetu bo celotni strošek vlagatelja (total expense ratio) postal eden od glavnih dejavnikov pri izbiri sklada. Prej ali slej se bodo pojavile tudi nove oblike investicijskih skladov, manevrskega prostora za sposobne slovenske upravljalce bo bistveno več. Vsaj teoretično bo končno dopuščeno trženje tujih vzajemnih skladov, če bodo ponudniki kljub majhnemu trgu ustanavljali podružnice. Po drugi strani pa obstaja nevarnost, da bo dodatna količina administrativnih opravil, ki bodo potrebna za izvajanje zakonskih določil in zahtev Agencije (in posledično dodatni stroški), kakšnega od obstoječih manjših upravljalcev spodbudila k izstopu iz panoge, kar bi še zmanjšalo konkurenčnost na tem področju.
Preberite tudi: