Pred kratkim se je iztekel 60-dnevni rok za odziv zainteresirane javnosti na enega kontroverznejših predlogov ameriške agencije za vrednostne papirje (SEC). Pod vplivom nedavnih računovodskih škandalov in malverzacij v nekaterih javnih družbah in očitno nezadostnega nadzora delničarjev nad upravami, je namreč SEC predlagala obvezno javno razkritje informacij o tem, kako na skupščinah delničarjev glasujejo upravljalci investicijskih skladov.
Objavljeno v Financah, 16. decembra 2002
Logika je jasna: upravljalci vzajemnih skladov kot posredniki v svojih rokah združujejo moč v imenu milijonov delničarjev, saj v povprečju razpolagajo s preko 20% glasovalnih pravic ameriških delniških družb. Kako so glasovali in ali so dosledno ravnali predvsem v interesu delničarjev skladov, je bilo doslej nemogoče preveriti, saj upravljalci teh informacij ne dajejo, češ da njihovih delničarjev to ne zanima. Stanovsko združenje upravljalcev, Investment Company Institute, je sprožilo obsežno lobistično akcijo proti pobudi, v kateri so navajali še, da bi bilo razkrivanje podatkov predrago; da bi se potem v upravljanje skladov vpletala politika, in da bi bilo njihovo delovanje stalno pod pritiskom neformalnih aktivističnih skupin.
Skušnjava velikih upravljalcev premoženja je namreč velika: mnogi upravljajo tudi interne pokojninske sklade velikih podjetij in nasprotovanje predlogom uprav bi jim ogrozilo donosne posle. V razvpitem primeru podjetja Tyco je že znano, da se je veliki upravljalec skladov Fidelity poslušno postavljal na stran uprave in zavračal pobude preostalih zunanjih delničarjev. Malomaren nadzor je prispeval k strmoglavljenju cene delnic za preko 70%, kar je stalo delničarje Fidelityjevih skladov skupno preko 4 milijarde dolarjev. Fidelity pa si je v istem obdobju z upravljanjem Tycovih pokojninskih skladov vsako leto prislužil čez milijon dolarjev provizije.
Kljub temu, da je pobudo SEC podprlo okoli 3.000 delničarjev, je njeno sprejetje zelo vprašljivo, kajti Wall Street je složno proti, podobno kot je pred časom blokiral prizadevanje SEC za omejevanje revizijskih hiš in njihovega konflikta med revizorsko in svetovalno vlogo. Eden redkih insiderjev, ki je javno podprl preglednost uresničevanja glasovalnih pravic, je bil legendarni ustanovitelj upravljalca indeksnih skladov Vanguard Group, John C. Bogle.
Zadeva bo prej ali slej aktualna tudi pri nas saj so pidi in vzajemci, agregatno gledano, tudi pomemben delničar javnih delniških družb in ravno tako ostaja latentna nevarnost, da bi v ozadju potekala vezana trgovina med dzuji in upravami podjetij na račun vlagateljev v sklade, toliko bolj zaradi ozkega okolja, v katerem se vsi poznajo. Možnosti za kupčevanje so številne: sedež v nadzornem svetu; izbira zavarovalnice, kjer bo zavarovano premoženje podjetja; izbira banke, kjer bo imelo podjetje transakcijski račun; izbira borzne hiše za upravljanje likvidnostnih presežkov, izbira ponudnika dodatnega pokojninskega zavarovanja zaposlenih… Kjer upravljalci tujega denarja svojo vlogo jemljejo resno, tega ne bi smelo biti. Vendar pa še vedno velja stara maksima, »zaupanje je dobro, nadzor pa je še boljši.«
Ali je vredno toliko kot nekoč?: Institucionalni lastniki premoženja so se včasih prisiljeni soočiti z ugotovitvijo, da je neka naložba vredna manj kot prej, in znižati vrednost tudi ...
Niste vi za te stvari: Krekovcem finance nikakor ne gredo od rok. Že pred skoraj 10 leti so najprej izgubili Krekovo banko (ki zdaj uspešno deluje v skupini Raiffeisen), pot...
Izrečenih kazni ne morejo skrivati: Eden od neobičajnih zakonskih predpisov je tisti, ki slovenskim družbam za upravljanje zapoveduje, da same na svojih spletnih straneh objavijo, kadar ...
RSS prispevki
Mobilno
Družabno
Kako glasujejo v našem imenu
Pred kratkim se je iztekel 60-dnevni rok za odziv zainteresirane javnosti na enega kontroverznejših predlogov ameriške agencije za vrednostne papirje (SEC). Pod vplivom nedavnih računovodskih škandalov in malverzacij v nekaterih javnih družbah in očitno nezadostnega nadzora delničarjev nad upravami, je namreč SEC predlagala obvezno javno razkritje informacij o tem, kako na skupščinah delničarjev glasujejo upravljalci investicijskih skladov.
Logika je jasna: upravljalci vzajemnih skladov kot posredniki v svojih rokah združujejo moč v imenu milijonov delničarjev, saj v povprečju razpolagajo s preko 20% glasovalnih pravic ameriških delniških družb. Kako so glasovali in ali so dosledno ravnali predvsem v interesu delničarjev skladov, je bilo doslej nemogoče preveriti, saj upravljalci teh informacij ne dajejo, češ da njihovih delničarjev to ne zanima. Stanovsko združenje upravljalcev, Investment Company Institute, je sprožilo obsežno lobistično akcijo proti pobudi, v kateri so navajali še, da bi bilo razkrivanje podatkov predrago; da bi se potem v upravljanje skladov vpletala politika, in da bi bilo njihovo delovanje stalno pod pritiskom neformalnih aktivističnih skupin.
Skušnjava velikih upravljalcev premoženja je namreč velika: mnogi upravljajo tudi interne pokojninske sklade velikih podjetij in nasprotovanje predlogom uprav bi jim ogrozilo donosne posle. V razvpitem primeru podjetja Tyco je že znano, da se je veliki upravljalec skladov Fidelity poslušno postavljal na stran uprave in zavračal pobude preostalih zunanjih delničarjev. Malomaren nadzor je prispeval k strmoglavljenju cene delnic za preko 70%, kar je stalo delničarje Fidelityjevih skladov skupno preko 4 milijarde dolarjev. Fidelity pa si je v istem obdobju z upravljanjem Tycovih pokojninskih skladov vsako leto prislužil čez milijon dolarjev provizije.
Kljub temu, da je pobudo SEC podprlo okoli 3.000 delničarjev, je njeno sprejetje zelo vprašljivo, kajti Wall Street je složno proti, podobno kot je pred časom blokiral prizadevanje SEC za omejevanje revizijskih hiš in njihovega konflikta med revizorsko in svetovalno vlogo. Eden redkih insiderjev, ki je javno podprl preglednost uresničevanja glasovalnih pravic, je bil legendarni ustanovitelj upravljalca indeksnih skladov Vanguard Group, John C. Bogle.
Zadeva bo prej ali slej aktualna tudi pri nas saj so pidi in vzajemci, agregatno gledano, tudi pomemben delničar javnih delniških družb in ravno tako ostaja latentna nevarnost, da bi v ozadju potekala vezana trgovina med dzuji in upravami podjetij na račun vlagateljev v sklade, toliko bolj zaradi ozkega okolja, v katerem se vsi poznajo. Možnosti za kupčevanje so številne: sedež v nadzornem svetu; izbira zavarovalnice, kjer bo zavarovano premoženje podjetja; izbira banke, kjer bo imelo podjetje transakcijski račun; izbira borzne hiše za upravljanje likvidnostnih presežkov, izbira ponudnika dodatnega pokojninskega zavarovanja zaposlenih… Kjer upravljalci tujega denarja svojo vlogo jemljejo resno, tega ne bi smelo biti. Vendar pa še vedno velja stara maksima, »zaupanje je dobro, nadzor pa je še boljši.«