Arthur Levitt: Spoprimi se z Wall Streetom

»Vlagateljem tro­sijo laži in pol­re­snice. Pri tem sode­lu­jejo uprave pod­je­tij, bor­zni ana­li­tiki, bro­kerji, upra­vljavci skla­dov. Skoraj nemo­goče je ločiti pošten nasvet od pro­daj­nih floskul.«

V tako črnih bar­vah je raz­mere na ame­ri­ških kapi­tal­skih trgih pred nekaj meseci v svoji knjigi nasli­kal Arthur Levitt, nek­da­nji dol­go­le­tni pred­se­dnik ame­ri­ške komi­sije za trg vre­dno­stnih papir­jev (SEC). Z delom z naslo­vom Spoprimi se z Wall Streetom (Take on the Street) in pod­na­slo­vom Kaj Wall Street skriva pred vami in kako lahko vi ukre­pate se je avtor name­nil izo­bra­ziti male del­ni­čarje o pasteh in ovi­rah na bor­znih trgih ter »eko­no­mič­nem rav­na­nju z resnico«, ki jo upo­ra­bljajo neka­teri veliki igralci na teh trgih. V svo­jem man­datu je Levitt veljal za zašči­tnika inte­re­sov malih del­ni­čar­jev in izda­tno pri­po­mo­gel k pomemb­nim spre­mem­bam pred­pi­sov v korist vla­ga­te­ljev. Kljub vsemu pa svoje delo oce­njuje za nedo­kon­čano in graja mnoge nepra­vil­no­sti, ki se še vedno bohotijo.

V uvo­dnem delu se loti bor­znih posre­dni­kov in upra­vljav­cev skla­dov. Borzni posre­dnik, ki je pla­čan od pro­vi­zije za tran­sak­cije, po avtor­je­vem mne­nju pre­po­go­sto skrbi pred­vsem za to, da stranko spod­budi k pogo­stim naku­pom in pro­da­jam, ne glede na resnično korist stranke. Avtor med njima vidi neiz­o­gi­ben kon­flikt inte­re­sov. Nato pou­darja napake upra­vljav­cev skla­dov: ura­dni pro­spekti so sko­raj nera­zu­mljivi za pov­preč­nega vla­ga­te­lja; stro­ški, ki jih zara­ču­na­vajo vla­ga­te­ljem, so pre­vi­soki, sestava stro­škov pa nepre­gle­dna; s svo­jimi imeni zava­jajo vla­ga­te­lje, saj številni skladi vla­gajo pov­sem dru­gače, kot bi skle­pali iz nji­ho­vih imen. Upravni odbori (boad of direc­tors) skla­dov, ki naj bi zasto­pali vla­ga­te­lje, so pogo­sto napol­njeni s »pri­ja­te­lji« upra­vljav­cev, kuplje­nimi s sej­ni­nami in raznimi ugo­dnostmi, zaradi česar upra­vljav­cev ne nad­zo­ru­jejo tako, kot bi bilo treba.

V nada­lje­va­nju vzame pod drob­no­gled bor­zne ana­li­tike. Predvsem po poku balona teh­no­lo­ških del­nic je v jav­nost pri­šlo mnogo nee­tič­nih dejanj. Od tega, da so ana­li­tiki prav­za­prav slu­žili kot akvi­zi­terji za pri­marne izdaje del­nic v orga­ni­za­ciji inve­sti­cij­skih bank, kjer so bili zapo­sleni, do tega, da so javno hva­lili in pro­pa­gi­rali vre­dno­stne papirje, ki se jih je nji­hova hiša soča­sno posku­šala zne­biti. Analitiki izje­mno redko pri­po­ro­čajo pro­dajo del­nic, saj se nji­hovi delo­da­jalci bojijo zame­riti pod­je­tjem, od kate­rih si obe­tajo nove posle. Preden je SEC spre­jel pred­pis »Regulation Fair Disclosure« o soča­snem raz­kri­tju podat­kov, je mnogo ana­li­ti­kov sode­lo­valo pri vezani trgo­vini z izda­ja­te­lji del­nic: ugo­dna ana­liza v zameno za pred­ča­sen dostop do informacij.

Drugi del knjige je posve­čen novej­šemu doga­ja­nju. Od pri­re­ja­nja raču­no­vod­skih izka­zov, kjer so zuna­nji revi­zorji zami­žali na obe očesi, da je pod­je­tje pri­ka­zalo tak rezul­tat, kot ga je trg pri­ča­ko­val (v zameno za kon­zul­tant­ske posle v istem pod­je­tju), do lažnega pri­ka­zo­va­nja pri­hod­kov z raznimi knji­go­vod­skimi triki. Levitt opo­zarja tudi na slabo kul­turo vla­da­nja pod­je­tjem (cor­po­rate gover­nance) in vpra­šljivo vlogo ceho­vskih zdru­ženj (bor­zni­kov, upra­vljav­cev skla­dov, revi­zor­jev), ki z bogato pla­ča­nimi lobi­sti vpli­vajo na poli­tike in medije.

Knjiga se konča s kon­kre­tnimi napotki vla­ga­te­ljem, kje dobiti doda­tne infor­ma­cije in kako se pou­čiti o svo­jih pra­vi­cah. Morda bo za koga pre­se­ne­tljivo, da avtor navaja kon­kre­tna imena ude­le­žen­cev opi­sa­nih dogod­kov in v pri­logi obja­vlja izvirne listine iz časov svo­jega delo­va­nja v SEC. Kljub opo­zar­ja­nju na nepra­vil­no­sti Levitt pou­darja, da je treba ločiti zrno od plev in da je var­če­va­nje v vre­dno­stnih papir­jih vse­eno potrebno in smi­selno tudi za male vla­ga­te­lje. Pogoj za uspeh pa so pou­če­nost, pozor­nost in potrpežljivost.

Knjiga bo zani­miva za mar­si­ka­te­rega bor­znega igralca, pa tudi za manj zah­tevne vla­ga­te­lje, mogoče ute­gne kakega dvo­mljivca celo odvr­niti od vla­ga­nja na borzi. Drugim pa ostaja vpra­ša­nje, koliko od nave­de­nih ame­ri­ških nepra­vil­no­sti in zlo­rab bi lahko našli tudi v Sloveniji.