Pametovanje nepremičninarjev

Kmalu po izbruhu afere Zbiljski gaj se je, delno tudi pod vpli­vom medij­skega poro­ča­nja, ustva­ril vtis o naiv­nih kup­cih, ki so si pač sami krivi, ker so kupo­vali »brez stro­kov­nja­kov«. Splošno znano naj bi namreč bilo, da je v tej državi nepre­mič­nine treba kupo­vati »s stro­kov­njaki«, kot naj bi bilo tudi pov­sem nor­malno, da vpis v zemlji­ško knjigo poteka več let.

Sezono bizar­nih izjav je otvo­ril državni sekre­tar na Ministrstvu za oko­lje, pro­stor in ener­gijo, Jože Novak, ki je v Dnevniku 8. avgu­sta 2003 pokro­vi­telj­sko poja­snil, da pred skle­ni­tvijo posla »velja najeti ustre­znega stro­kov­njaka, recimo nepre­mič­nin­skega posre­dnika, lahko tudi odve­tnika«. Obenem da naj kupec pre­veri boni­teto pod­je­tja inve­sti­torja, nje­gove listine o pre­te­klem poslo­va­nju in seveda, »smi­selno je najeti tudi ustre­znega stro­kov­njaka, da take listine pre­veri«. Kajti, »kdor bo želel zane­sljiv nakup, bo gotovo nekaj pro­mi­lov ali odstot­kov denarja vlo­žil tudi v stro­kov­njake.« Skratka, neiz­o­gi­ben je še poo­bla­ščeni revi­zor, ki pre­veri finančno zdravje pod­je­tja, in — če malo kari­ki­ramo — po možno­sti še zasebni detek­tiv, ki naj ugo­tovi, ali morda denar iz pod­je­tja ne poni­kuje v pri­va­tne žepe.

Ko se je kasneje izka­zalo, da je dobrih stro­kov­nja­kov oči­tno pri­manj­ko­valo tudi v Novi lju­bljan­ski banki, Abanki, Salonitu Anhovo in dru­gih veli­kih upni­kih v ste­čaj­nem postopku, so ura­dniki utih­nili. Ministru za oko­lje in pro­stor Janezu Kopaču, ki ima menda tudi sam izku­šnjo z lastno nepre­mič­nino, je sicer še enkrat ušlo, da »ljudi pač ne moreš zašči­titi pred nji­hovo lastno neu­mno­stjo« (Delo, 10.9. 2003), ven­dar pa je poti­hem pri­cur­ljalo, da kljub vsemu na mini­str­stvu pri­pra­vljajo nov zakon, v zaščito pri­ho­dnjih kup­cev nepremičnin.

Nato so z ogla­ša­njem v medi­jih svoj lon­ček pri­sta­vili še nepre­mič­nin­ski posre­dniki. Če bi kupo­vali s pomo­čjo nepre­mič­nin­skega posre­dnika, menda do vsega tega ne bi pri­šlo, saj da so le-ti uspo­so­bljeni, da natančno pre­u­čijo situ­a­cijo in zašči­tijo inte­res kupca nepre­mič­nine. Licenca A, kodeks B, zbor­nica C – pov­sod sami stro­kov­njaki. Če situ­a­cija v Zbiljskem gaju ne bi bila tako tra­gična, bi se ob takih izja­vah lahko držali za tre­buhe od smeha.  Kdorkoli je v zadnjih letih kupo­val ali pro­da­jal nepre­mič­nino preko agen­cij, si je zlahka sam ustva­ril mne­nje o kako­vo­sti tam­kaj­šnjega kadra. Ne glede na redke častne izjeme, nepre­mič­nin­ski posre­dniki, milo rečeno, ne slo­vijo ravno po učin­ko­vi­tih sto­ri­tvah za zmerno ceno in po zavze­tem ščite­nju inte­re­sov stranke. Tudi v pri­meru Zbiljskega gaja so bile anga­ži­rane nepre­mič­nin­ske agen­cije, ki so, ko so se stvari zaple­tle, bli­sko­vito zakrile vse sle­dove svo­jega sodelovanja.

Če v trgo­vini kupimo sesa­lec, ni ver­je­tno, da nam bo doma eksplo­di­ral, ko ga bomo pri­klju­čili na ele­k­triko. To je zasluga stan­dar­dov in ustre­znih pred­pi­sov o var­stvu potro­šni­kov, ki so tista civi­li­za­cij­ska pri­do­bi­tev, ki je omo­go­čila, da nam dobrin ni potrebno kupo­vati z bata­ljo­nom eks­per­tov in da potro­šni­ških spo­rov obi­čajno ne rešu­jemo z meto­dami Divjega Zahoda. Žalo­stno, da bodo na to opo­zo­rile šele tra­gične usode upo­ko­jen­cev, neso­je­nih kup­cev varo­va­nih sta­no­vanj.