Navadna kraja

Letošnji decem­ber bo mesec odpro­daj in par­ki­ranj pre­te­žnih lastni­ških dele­žev, ki bodo po uve­lja­vi­tvi novega doho­dnin­skega zakona trajno obdav­čeni z naj­višjo doho­dnin­sko sto­pnjo 50%.  Sedaj, ko je zave­da­nje o nesmi­sel­no­sti te raz­vpite določbe bolj raz­šir­jeno in ko je v igri tudi možnost ustavne pre­soje, so se tudi njeni tvorci potuh­nili. Nobena  od strank, ki so jo pred pol leta vehe­men­tno izgla­so­vale, se ji več ne upa javno posta­viti v bran. Tudi grme­nja proti “tur­bo­ka­pi­ta­li­stom”  je manj.

Finančni mini­ster se bo vrnil v varno zave­tje aka­dem­skega sveta, z izved­be­nimi akti doho­dnin­ske zako­no­daje pa se bo vsaj delno moral ukvar­jati še nje­gov nasle­dnik. “Gospod, kate­rega ime vsi poznamo”, kot ga je v par­la­mentu ozna­čil eden takra­tnih zago­vor­ni­kov take obdav­či­tve, bo svoje del­nice pra­vo­ča­sno pro­dal, prav tako velika večina osta­lih ime­tni­kov pre­te­žnih dele­žev in država se bo za davčne tolarje obri­sala pod nosom.

Kaznovanje pod­je­tni­škega tve­ga­nja na tak način je krat­ko­vi­dno, zavira razvoj pod­je­tij in ustvar­ja­nje novih delov­nih mest ter spod­buja pod­je­tnike, da se ukvar­jajo z reše­va­njem pre­mo­že­nja pred gra­be­žljivo roko države name­sto s poslom. Iz rezul­ta­tov gla­so­vanj, ki so v pre­te­klih dneh pote­kala na inter­netu, bi lahko skle­pali, da je mar­sikdo že spre­vi­del, kar si ime­tniki pre­te­žnih dele­žev mislijo, a še ne govo­rijo na glas: Odvzem kar polo­vice pri­slu­že­nega je nava­dna kraja. Kar je pre­več, je preveč.