Pred kratkim je časopis Delo pod naslovom »Razmere so alarmantne« (21.11. 2005, str. 3) objavil ugotovitve posebnega odbora Sveta Evrope za ocenjevanje odkrivanja in preprečevanje pranja denarja ter financiranje terorizma (Moneyval). Ta odbor je prepričan, da so razmere v Sloveniji pri odkrivanju in pregonu omenjene rabote katastrofalne: od leta 1995 do danes sta bila na sodišču zaključena natanko dva primera pranja denarja – oba z oprostilno sodbo. Skratka, po njihovem je pri nas pranja veliko, pregon pa zanič.
Objavljeno v Financah, 6. novembra 2005
Kdor je imel kaj opravka s finančnim poslovanjem, se lahko ob tem prime za glavo. Slovenski Urad za preprečevanje pranja denarja je v zadnjem desetletju v poslovanje pravnih oseb uvedel toliko postopkov, s katerimi naj bi odkrivali pranje denarja, da marsikje predstavljajo hudo birokratsko breme. Primer: že ob odpiranju bančnega računa za novoustanovljeno podjetje brez zaposlenih je treba takoj imenovati pooblaščenca za preprečevanje pranja denarja. Zavezancev za prijavljanje sumljivih transakcij je vedno več. Zavezanci morajo sestavljati sezname indikatorjev sumljivosti. Uslužbenci za okenci pa ugibati, ali se stranki tresejo roke od bolezni, jutranjega pelinkovca ali pa morda od vznemirjenja, ker namerava oprati denar.
Pri vlaganju v vzajemne sklade so bili preganjalci pralcev denarja posebej temeljiti. Pred leti je bilo nujno potrebno vse pristopne obrazce razširiti z novo rubriko: razlog za odpiranje računa. Urad za preprečevanje pranja denarja zaenkrat še čaka na prvega butalca, ki se bo ujel v to prefinjeno past in kot razlog vpisal »pranje denarja«.
V nekaterih drugih državah s temi postopki niso tako obsedeni. Primer: slovenski vlagatelj se enkrat samkrat, ob odpiranju računa, identificira v celovški banki in nato preko internetnega bančništva kupuje točke različnih skladov. Absurdno: tega istega ne more početi pri slovenskem posredniku, kajti tu se je treba ob vsakem novem skladu vsakokrat osebno identificirati.
Vsa ta samozaščitna opravila gospodarstvu jemljejo nezanemarljivo količino časa in posledično denarja. Učinek je nikakršen, ali pa, če smo zelo dobrohotni, zgolj preventiven. Zakon o preprečevanju pranja denarja bodo v kratkem spet spreminjali, kajpak v smer še večjega zaostrovanja. Dosedanjo osebno identifikacijo naj bi poslej razširili v »skrbni pregled stranke«. Preoptimistično bi bilo pričakovati, da se bo zakonodajalec končno vprašal, ali ni šlo maltretiranje podjetij s pranjem denarja že čez vse normalne meje in, ali je res oportuno takoj ustreči vsaki muhi evrobirokratov.
RSS prispevki
Mobilno
Družabno
Preganjalci pralcev denarja maltretirajo podjetja
Pred kratkim je časopis Delo pod naslovom »Razmere so alarmantne« (21.11. 2005, str. 3) objavil ugotovitve posebnega odbora Sveta Evrope za ocenjevanje odkrivanja in preprečevanje pranja denarja ter financiranje terorizma (Moneyval). Ta odbor je prepričan, da so razmere v Sloveniji pri odkrivanju in pregonu omenjene rabote katastrofalne: od leta 1995 do danes sta bila na sodišču zaključena natanko dva primera pranja denarja – oba z oprostilno sodbo. Skratka, po njihovem je pri nas pranja veliko, pregon pa zanič.
Kdor je imel kaj opravka s finančnim poslovanjem, se lahko ob tem prime za glavo. Slovenski Urad za preprečevanje pranja denarja je v zadnjem desetletju v poslovanje pravnih oseb uvedel toliko postopkov, s katerimi naj bi odkrivali pranje denarja, da marsikje predstavljajo hudo birokratsko breme. Primer: že ob odpiranju bančnega računa za novoustanovljeno podjetje brez zaposlenih je treba takoj imenovati pooblaščenca za preprečevanje pranja denarja. Zavezancev za prijavljanje sumljivih transakcij je vedno več. Zavezanci morajo sestavljati sezname indikatorjev sumljivosti. Uslužbenci za okenci pa ugibati, ali se stranki tresejo roke od bolezni, jutranjega pelinkovca ali pa morda od vznemirjenja, ker namerava oprati denar.
Pri vlaganju v vzajemne sklade so bili preganjalci pralcev denarja posebej temeljiti. Pred leti je bilo nujno potrebno vse pristopne obrazce razširiti z novo rubriko: razlog za odpiranje računa. Urad za preprečevanje pranja denarja zaenkrat še čaka na prvega butalca, ki se bo ujel v to prefinjeno past in kot razlog vpisal »pranje denarja«.
V nekaterih drugih državah s temi postopki niso tako obsedeni. Primer: slovenski vlagatelj se enkrat samkrat, ob odpiranju računa, identificira v celovški banki in nato preko internetnega bančništva kupuje točke različnih skladov. Absurdno: tega istega ne more početi pri slovenskem posredniku, kajti tu se je treba ob vsakem novem skladu vsakokrat osebno identificirati.
Vsa ta samozaščitna opravila gospodarstvu jemljejo nezanemarljivo količino časa in posledično denarja. Učinek je nikakršen, ali pa, če smo zelo dobrohotni, zgolj preventiven. Zakon o preprečevanju pranja denarja bodo v kratkem spet spreminjali, kajpak v smer še večjega zaostrovanja. Dosedanjo osebno identifikacijo naj bi poslej razširili v »skrbni pregled stranke«. Preoptimistično bi bilo pričakovati, da se bo zakonodajalec končno vprašal, ali ni šlo maltretiranje podjetij s pranjem denarja že čez vse normalne meje in, ali je res oportuno takoj ustreči vsaki muhi evrobirokratov.