Provizije vlagateljem poberejo milijone

Da kupca manj boli deset obro­kov po 10 tisoč tolar­jev kot enkra­tno pla­čilo 100 tisoč tolar­jev, je že dolgo znano in to s pri­dom izko­ri­ščajo trgovci in izda­ja­te­lji kre­di­tnih kar­tic. Še bolj oči­ten je ta uči­nek pri nevi­dnih stro­ških, kot je upra­vlja­vska pro­vi­zija vza­je­mnega sklada, ki prav tako po obro­kih, a ves čas najeda pre­mo­že­nje sklada.

Med del­ni­škimi skladi lahko v Sloveniji naj­demo take s tri­od­sto­tno letno pro­vi­zijo kot tudi take z 1,5-odstotno. Vlagatelj, ki se je name­nil vlo­žiti pet mili­jo­nov za deset let, bo v prvem pri­meru upra­vljavcu sklada v tem času posre­dno pla­čal sko­raj dva mili­jona tolar­jev (odvi­sno od giba­nja točke), v dru­gem pa manj kot mili­jon. Razlika sko­raj mili­jon tolar­jev v dese­tih letih ni zane­mar­ljiva, seveda pa bi nastala ob pred­po­stavki, da bi sklada v tem obdo­bju dose­gala enako dono­snost naložb.

Višji račun ni zago­to­vilo za boljše storitve

Običajni ugo­vor draž­jih ponu­dni­kov se pona­vadi nanaša na domačo kri­la­tico »brez nič ni nič« ali angle­ško »kdo je tako bogat, da si lahko pri­vo­šči kupo­vati poceni«. To se sliši pov­sem smi­selno. Vsak od nas ima izku­šnje, ko se je to načelo potr­dilo v pra­ksi. Vendar pa ob upra­vlja­vskih stro­ških pri skla­dih sta­ti­stični podatki kažejo dru­gače. Na raz­vi­tej­ših, koli­kor toliko učin­ko­vi­tih trgih z dovolj kon­ku­rence med ponu­dniki ni mogoče potr­diti domneve, da bi tisti, ki zara­ču­najo več in naj bi torej ponu­jali kako­vo­stnejšo sto­ri­tev, dose­gali boljše rezultate.

Pazite na stroške

Analize zgo­do­vin­skih podat­kov in iska­nje zako­ni­to­sti pri napo­ve­do­va­nju pri­ho­dnjih dono­sov aktivno upra­vlja­nih skla­dov gredo še dlje. Visoki prej­šnji donosi ne napo­ve­du­jejo viso­kih pri­ho­dnjih dono­sov. Tudi nizki prej­šnji donosi ne napo­ve­du­jejo viso­kih pri­ho­dnjih dono­sov. Celo pet zvez­dic ali boni­te­tna ocena AAA ne napo­ve­duje viso­kih pri­ho­dnjih dono­sov. Edini sta­ti­stično zna­čilni dejav­nik raz­li­ko­va­nja pri nad­pov­prečno dono­snih skla­dih so nizki stro­ški. To pomeni, da je za neki sklad, ki je bil v pre­te­klo­sti dol­go­ročno nad­pov­prečno dono­sen (med pri­mer­lji­vimi tek­meci), zelo ver­je­tno, da je imel nizke (pod­pov­prečne) upra­vlja­vske stro­ške. Bolj pre­pro­sto to pomeni, da je na raz­vi­tih trgih pame­tno vla­gati s čim niž­jimi stro­ški, na pri­mer v poceni pasivno upra­vljane inde­ksne sklade. Tako pra­vita sta­ti­stika in razum. Člove­ška psiha pa se temu močno upira.

[adro­tate group=»7«]