Prva leta tega desetletja niso bila naklonjena vlagateljem na delniških trgih. Krepki padci so marsikoga opomnili, da vrednosti ne gredo samo navzgor.
Objavljeno na Finančni točki, 3. junija 2006
Okrepilo se je povpraševanje po manj tveganih naložbah, naložbah z zajamčenim donosom in tistih, pri katerih je moč zaslužiti tudi ob padanju tečajev. Finančna industrija je na povpraševanje odgovorila z novo ponudbo. Produkt, ki je bil dotlej relativno nepomemben — naložbeni certifikati — je predvsem v kontinentalni Evropi doživel nepričakovan razcvet.
Kaj je naložbeni certifikat?
Naložbeni certifikati nimajo nobene zveze s slovenskimi privatizacijskimi certifikati in tudi ne z lastniškimi certifikati Vzajemne.
Naložbeni certifikati so izvedeni dolžniški vrednostni papirji, katerih vrednost je odvisna od enega ali več drugih vrednostnih papirjev ali druge javno znane spremenljive vrednosti (cene surovine, razmerja med valutama, obrestne mere…).
Izdajatelj kupcu — imetniku certifikata obljublja določeno izplačilo pod določenimi pogoji. Izplačilo je ponavadi v gotovini, včasih pa tudi v naravi (vrednostni papir). Pri časovno omejenih certifikatih je izplačilo zagotovljeno samo ob zapadlosti, pri »odprtih« ali neomejenih pa kadarkoli. Vmesnih izplačil, npr. dividend, praviloma ni.
Certifikati so prosto prenosljivi. Nakup in prodaja potekata pri izdajatelju ali na borzi, pri čemer je razlika med nakupnim in prodajnim tečajem ponavadi pod enim odstotkom. Z njimi se trguje v posebnih segmentih borznega trgovanja. Največ prometa z njimi se opravi na borzah v Frankfurtu in Stuttgartu.
Stroški so podobne vrste kot pri vzajemnih skladih. Ob nakupu pri izdajatelju je ponavadi potrebno plačati vstopno provizijo. Nekateri certifikati so statični in brez upravljavske provizije. Drugi, katerih sestava se skozi čas spreminja, pa so upravljani in izdajatelj zaračunava letno upravljavsko provizijo.
Certifikati se izdajajo v nizkih nominacijah, primernih tudi za male investitorje. Nakup je mogoč že z zneskom od nekaj deset evrov navzgor.
Varnost
Imetnik certifikata ni posredni solastnik kakršnegakoli premoženja — v rokah ima le pravico do poplačila pod določenimi pogoji. Ta pravica ni z ničemer izrecno zavarovana. Varnost je torej odvisna od kakovosti izdajatelja - ali bo sposoben poplačati imetnike certifikatov, ko bo čas za to. To pomeni, da obstaja tveganje nasprotne stranke (counterparty risk). Izdajatelj ima za izdane certifikate na drugi strani pokritje v obliki kupljenih terminskih pogodb, opcij, brezkuponskih obveznic in podobno. Zato mu je načeloma vseeno, kako se bodo gibale spremenljivke, od katerih so odvisne vrednosti certifikatov — zasluži s stroški, ki si jih obračunava in z razliko med nakupnim in prodajnim tečajem.
Certifikate v glavnem izdajajo velike banke, ki imajo zelo razvito upravljanje s tveganji. V zadnjih letih v Evropi ni bilo nobenega primera plačilne nesposobnosti v zvezi z izdanimi certifikati.
Zakaj so naložbeni certifikati zanimivi?
Pri delnicah, obveznicah, vzajemnih skladih ali ETF skladih gre za t.i. long-only naložbe. Vlagatelj je udeležen pri gibanju vrednosti v razmerju 1:1. Če se cena delnice dvigne za 1%, se imetnikova vrednost ravno tako poveča za 1%, enako velja pri padcih.
Pri različnih tipih certifikatov certifikatih pa so možne razne druge kombinacije. Npr. ob rasti cene delnice za 1%, se vrednost certifikata, vezanega na to delnico, poveča za 5%. Ali pa: ob padcu nekega borznega indeksa za 5% se vrednost certifikata poveča za 10%. Ali pa: če se vrednost cene nafte v nekem obdobju ne spremeni za več kot 5%, zraste vrednost certifikata za 20%. Zaslužiti (ali izgubiti denar) se torej da na najrazličnejše načine.
Certifikat lahko vsebuje zavarovanje pred valutnim tveganjem, posebej popularni pa so tisti, ki vključujejo kapitalsko garancijo — izdajatelj ob zapadlosti jamči vsaj za povrnitev investiranega zneska. Prek certifikatov lahko vlagatelj posredno vlaga tudi v surovine, nepremičnine in podobno. Nekatere vrste certifikatov so zelo enostavne, druge pa zelo kompleksne in vključujejo finančno vzvodje. Pri teh lahko vlagatelj izgubi tudi celotni vloženi znesek.
Postopki oblikovanja novega certifikata so zelo kratki. Od ideje do trženja včasih mine le nekaj dni. Za razliko od vzajemnih skladov namreč ni potrebna izrecna odobritev nadzorne inštitucije. Izdajatelj mora nadzornika samo obvestiti, da je izdal nov certifikat, in mu dostaviti prospekt.
Vlagateljem prijazna je davčna obravnava. Kot marsikje drugje tudi v Sloveniji dobički z izvedenimi papirji za fizične osebe niso obdavčeni.
Različne vrste naložbenih certifikatov
- Udeležbeni certifikati
Pri tej vrsti je vrednost certifikata direktno, v razmerju 1:1, vezana na gibanje posameznega temeljnega vrednostnega papirja ali pa košarice vrednostnih papirjev. Pogosto gre za delniške indekse in marsikdaj je vključena tudi zaščita pred valutnim tveganjem. Običajno so časovno neomejeni, vendar pa imetnik certifikata ni deležen dividend. Odlika te oblike je, da nudijo možnost udeležbe pri gibanju takih naložb, kjer je malo ali nič ponudbe vzajemnih ali ETF skladov (npr. surovine, kovine, obstaja celo certifikat, vezan na ceno pravice emisije CO2).
- Diskontni certifikati
Tudi ta vrsta certifikata je direktno vezana na nek vrednostni papir ali indeks. Vendar pa jih izdajatelj prodaja s popustom glede na trenutno vrednost temeljnega papirja, v zameno za to pa kupec sprejme omejitev potencialnega donosa. Tudi če temeljni vrednostni papir močno zraste, imetnik certifikata ne bo deležen celotnega donosa, temveč le do vnaprej določene meje. Primer: delnica A je ob izdaji diskontnega certifikata vredna 80 EUR. Enoletni certifikat stane 60 EUR z omejitvijo donosa pri 100 EUR. Če bo delnica ob zapadlosti vredna več kot 100 EUR, bo imetnik kljub temu dobil le 100 EUR, sicer pa protivrednost cene delnice na dan zapadlosti. Vendar je delno zavarovan pred padcem tečaja: denimo, da je po enem letu spet vredna 80 EUR; tedaj je imetnik certifikata zaslužil 20 EUR (prodajna cena 80 minus nabavna 60).
- Bonus certifikati
Tu je situacija še malo bolj zapletena. Ob izdaji se certifikat prodaja po ceni, kot jo takrat dosega temeljni vrednostni papir. Parametri certifikata so zapadlost ter zgornja in spodnja meja cene. Zgornjo mejo imenujemo tudi bonus. Primer: delnica A je ima danes ceno 80 EUR. Nanjo lahko za 80 EUR kupimo triletni bonus certifikat z zgornjo mejo 100 EUR in spodnjo mejo 60 EUR. Imetnik certifikata dobi ob zapadlosti izplačano 100 EUR samo v primeru, da se cena delnice podjetja A vsa tri leta giblje v pasu med spodnjo in zgornjo mejo (60 in 100 EUR). Če pa eno od teh mej kadarkoli vmes prebije, dobi imetnik ob zapadlosti izplačano takratno vrednost delnice (kot za navaden udeležbeni certifikat).
- Garantirani certifikati
Pri teh je logika podobna kot pri drugih naložbah z zajamčenim donosom. Izdajatelj ob zapadlosti jamči najmanj povračilo začetnega zneska v zameno za to, da imetnik certifikata ni v celoti udeležen pri donosu temeljnega vrednostnega papirja, pač pa le delno. Primer: certifikat na indeks DAX, ki zagotavlja imetniku plačilo 90% rasti indeksa v obdobju od izdaje do zapadlosti, vendar najmanj nakupno vrednost.
- Turbo certifikati
Ime turbo certifikat se je uveljavilo za različne vrste, ki uporabljajo finančni vzvod. Taki certifikati so najbolj tvegani, saj so možni visoki donosi in visoke izgube. Primer: na delnico A, ki stane 500 EUR, lahko kupimo takoimenovani knock-out certifikat v razmerju 1:10 z knock-out mejo 425 EUR. Certifikat nas stane le 7,5 EUR. Če se npr. cena delnice poviša za 10 EUR na 510, se vrednost certifikata poviša za 1 evro na 8,5 EUR. Rast cene temeljnega papirja za 2% v tem primeru torej povzroči rast certifikata za 13%. Seveda pa enak »turbo efekt« deluje tudi navzdol, pri padcih cene osnovnega papirja. In če se delnica A ob zapadlosti znajde pod knock-out ceno 425 EUR, je certifikat izgubil celotno vrednost — trg je imetnika nokavtiral. Kupec certifikata je v tem primeru utrpel 100% izgubo.
- Šprint certifikati
Ta vrsta je podobna udeležbenim certifikatom, vendar ob rasti temeljnega vrednostnega papirja uporablja vzvod. Zato dobiček raste hitro; vendar pa je navzgor omejen.Primer: šprint certifikat na delnico A, ki je ob izdaji vredna 50 EUR, kupimo za 50 EUR. Omejitev donosa je na 55 EUR, vzvod pa je 1:2. Če bo ob zapadlosti certifikata cena delnice med 50 in 55 EUR, bo imetnik certifikata deležen dvakratne rasti delnice. Torej, pri ceni delnice 54 EUR, bo certifikat vreden 58 EUR (50 + 2*(54–50)). Če bo cena delnice A pod 50 EUR, bo certifikat vreden toliko kot delnica (izguba se ne podvaja v razmerju 1:2). Če pa bo delnica vredna več kot 55 EUR, pa vrednost certifikata kljub temu ostane le 60 EUR.
Komu so naložbeni certifikati namenjeni?
Prevladujoči vrsti po obsegu sredstev sta diskontni in bonus certifikati. Pri obeh gre (kot smo videli zgoraj) za naložbo, ki imetniku ponuja zmanjšano tveganje v obliki varnostne rezerve za primer padca tečajev. Ravno to je najbolj iskana lastnost za povprečnega vlagatelja.
Kompleksnejše oblike pa so namenjene zelo zahtevnim vlagateljem. Ti želijo po eni strani svoje naložbe dopolniti tudi z naložbenimi razredi, ki so manj korelirani z delnicami in obveznicami, po drugi strani pa si želijo špekulirati na rast ali padec posameznih papirjev oziroma trgov. Samo v Nemčiji obstaja (pomladi 2006) preko 20.000 raznih certifikatov več deset različnih izdajateljev. Mesečni promet na treh nemških borzah presega 6 milijard evrov, trguje pa se tudi na dunajski borzi, v Švici, Franciji in drugod.
Preprosta zakonodajna ureditev omogoča hiter nastanek novih produktov, pestrost izbire je vse večja. Pojavili so se tudi že vzajemni skladi, ki vlagajo pretežno v certifikate. Ocenjujejo, da je trenutno v Evropi v obtoku za preko 100 milijard evrov certifikatov. Številka je še vedno zelo nizka v primerjavi s sredstvi, ki so v upravljanju vzajemnih skladov, vendar so stopnje rasti v zadnjih letih zelo velike.
Kaj gre pri vsem tem lahko narobe? Legendarni ameriški investitor Warren Buffett je pred leti izvedene vrednostne papirje imenoval za »orožje za množično uničevanje«. V mislih je imel soodvisnost velikih finančnih inštitucij zaradi prepletenosti z medsebojnimi transakcijami s kompleksnimi finančnimi inštrumenti. Nihče nima pregleda nad tem, kakšne so izpostavljenosti in kakšno verižno reakcijo bi lahko sprožil zlom enega ali več igralcev v tej verigi. Ali je bil Buffett preveč črnogled, bo kajpak pokazal čas.
Dodatne informacije
Pričakovati je, da se bo pomen certifikatov kot naložbene možnost še naprej povečeval. Tudi pri nas bodo verjetno nekatere borzne hiše ponudile možnost nakupa (s tem je že začela Raiffeisen Krekova banka), celo Ljubljanska borza razmišlja o trgovanju s certifikati.
Spletne strani nekaterih zanimivih certifikatov:
ISIN oznake nekaterih bolj eksotičnih certifikatov, vezanih na:
- ceno nafte: NL0000202109
- ceno zlata: DE0008593419
- ceno srebra: NL0000255248
- ceno kave: NL0000210920
- vodo (delnice 10 podjetij, katerih poslovanje je povezano z vodo kot naravnim virom): AT0000455290
- obrestno mero Euro Swap 10y: NL0000046878
- pravico do emisije CO2: NL0000020097
- indeks nepremičninskih skladov: CH0021383564
- valutno razmerje USD/EUR: DE000HV094V6
RSS prispevki
Mobilno
Družabno
Naložbeni certifikati — kaj so in za koga so aktualni
Prva leta tega desetletja niso bila naklonjena vlagateljem na delniških trgih. Krepki padci so marsikoga opomnili, da vrednosti ne gredo samo navzgor.
Kaj je naložbeni certifikat?
Naložbeni certifikati nimajo nobene zveze s slovenskimi privatizacijskimi certifikati in tudi ne z lastniškimi certifikati Vzajemne.
Naložbeni certifikati so izvedeni dolžniški vrednostni papirji, katerih vrednost je odvisna od enega ali več drugih vrednostnih papirjev ali druge javno znane spremenljive vrednosti (cene surovine, razmerja med valutama, obrestne mere…).
Izdajatelj kupcu — imetniku certifikata obljublja določeno izplačilo pod določenimi pogoji. Izplačilo je ponavadi v gotovini, včasih pa tudi v naravi (vrednostni papir). Pri časovno omejenih certifikatih je izplačilo zagotovljeno samo ob zapadlosti, pri »odprtih« ali neomejenih pa kadarkoli. Vmesnih izplačil, npr. dividend, praviloma ni.
Certifikati so prosto prenosljivi. Nakup in prodaja potekata pri izdajatelju ali na borzi, pri čemer je razlika med nakupnim in prodajnim tečajem ponavadi pod enim odstotkom. Z njimi se trguje v posebnih segmentih borznega trgovanja. Največ prometa z njimi se opravi na borzah v Frankfurtu in Stuttgartu.
Stroški so podobne vrste kot pri vzajemnih skladih. Ob nakupu pri izdajatelju je ponavadi potrebno plačati vstopno provizijo. Nekateri certifikati so statični in brez upravljavske provizije. Drugi, katerih sestava se skozi čas spreminja, pa so upravljani in izdajatelj zaračunava letno upravljavsko provizijo.
Certifikati se izdajajo v nizkih nominacijah, primernih tudi za male investitorje. Nakup je mogoč že z zneskom od nekaj deset evrov navzgor.
Varnost
Imetnik certifikata ni posredni solastnik kakršnegakoli premoženja — v rokah ima le pravico do poplačila pod določenimi pogoji. Ta pravica ni z ničemer izrecno zavarovana. Varnost je torej odvisna od kakovosti izdajatelja - ali bo sposoben poplačati imetnike certifikatov, ko bo čas za to. To pomeni, da obstaja tveganje nasprotne stranke (counterparty risk). Izdajatelj ima za izdane certifikate na drugi strani pokritje v obliki kupljenih terminskih pogodb, opcij, brezkuponskih obveznic in podobno. Zato mu je načeloma vseeno, kako se bodo gibale spremenljivke, od katerih so odvisne vrednosti certifikatov — zasluži s stroški, ki si jih obračunava in z razliko med nakupnim in prodajnim tečajem.
Certifikate v glavnem izdajajo velike banke, ki imajo zelo razvito upravljanje s tveganji. V zadnjih letih v Evropi ni bilo nobenega primera plačilne nesposobnosti v zvezi z izdanimi certifikati.
Zakaj so naložbeni certifikati zanimivi?
Pri delnicah, obveznicah, vzajemnih skladih ali ETF skladih gre za t.i. long-only naložbe. Vlagatelj je udeležen pri gibanju vrednosti v razmerju 1:1. Če se cena delnice dvigne za 1%, se imetnikova vrednost ravno tako poveča za 1%, enako velja pri padcih.
Pri različnih tipih certifikatov certifikatih pa so možne razne druge kombinacije. Npr. ob rasti cene delnice za 1%, se vrednost certifikata, vezanega na to delnico, poveča za 5%. Ali pa: ob padcu nekega borznega indeksa za 5% se vrednost certifikata poveča za 10%. Ali pa: če se vrednost cene nafte v nekem obdobju ne spremeni za več kot 5%, zraste vrednost certifikata za 20%. Zaslužiti (ali izgubiti denar) se torej da na najrazličnejše načine.
Certifikat lahko vsebuje zavarovanje pred valutnim tveganjem, posebej popularni pa so tisti, ki vključujejo kapitalsko garancijo — izdajatelj ob zapadlosti jamči vsaj za povrnitev investiranega zneska. Prek certifikatov lahko vlagatelj posredno vlaga tudi v surovine, nepremičnine in podobno. Nekatere vrste certifikatov so zelo enostavne, druge pa zelo kompleksne in vključujejo finančno vzvodje. Pri teh lahko vlagatelj izgubi tudi celotni vloženi znesek.
Postopki oblikovanja novega certifikata so zelo kratki. Od ideje do trženja včasih mine le nekaj dni. Za razliko od vzajemnih skladov namreč ni potrebna izrecna odobritev nadzorne inštitucije. Izdajatelj mora nadzornika samo obvestiti, da je izdal nov certifikat, in mu dostaviti prospekt.
Vlagateljem prijazna je davčna obravnava. Kot marsikje drugje tudi v Sloveniji dobički z izvedenimi papirji za fizične osebe niso obdavčeni.
Različne vrste naložbenih certifikatov
Pri tej vrsti je vrednost certifikata direktno, v razmerju 1:1, vezana na gibanje posameznega temeljnega vrednostnega papirja ali pa košarice vrednostnih papirjev. Pogosto gre za delniške indekse in marsikdaj je vključena tudi zaščita pred valutnim tveganjem. Običajno so časovno neomejeni, vendar pa imetnik certifikata ni deležen dividend. Odlika te oblike je, da nudijo možnost udeležbe pri gibanju takih naložb, kjer je malo ali nič ponudbe vzajemnih ali ETF skladov (npr. surovine, kovine, obstaja celo certifikat, vezan na ceno pravice emisije CO2).
Tudi ta vrsta certifikata je direktno vezana na nek vrednostni papir ali indeks. Vendar pa jih izdajatelj prodaja s popustom glede na trenutno vrednost temeljnega papirja, v zameno za to pa kupec sprejme omejitev potencialnega donosa. Tudi če temeljni vrednostni papir močno zraste, imetnik certifikata ne bo deležen celotnega donosa, temveč le do vnaprej določene meje. Primer: delnica A je ob izdaji diskontnega certifikata vredna 80 EUR. Enoletni certifikat stane 60 EUR z omejitvijo donosa pri 100 EUR. Če bo delnica ob zapadlosti vredna več kot 100 EUR, bo imetnik kljub temu dobil le 100 EUR, sicer pa protivrednost cene delnice na dan zapadlosti. Vendar je delno zavarovan pred padcem tečaja: denimo, da je po enem letu spet vredna 80 EUR; tedaj je imetnik certifikata zaslužil 20 EUR (prodajna cena 80 minus nabavna 60).
Tu je situacija še malo bolj zapletena. Ob izdaji se certifikat prodaja po ceni, kot jo takrat dosega temeljni vrednostni papir. Parametri certifikata so zapadlost ter zgornja in spodnja meja cene. Zgornjo mejo imenujemo tudi bonus. Primer: delnica A je ima danes ceno 80 EUR. Nanjo lahko za 80 EUR kupimo triletni bonus certifikat z zgornjo mejo 100 EUR in spodnjo mejo 60 EUR. Imetnik certifikata dobi ob zapadlosti izplačano 100 EUR samo v primeru, da se cena delnice podjetja A vsa tri leta giblje v pasu med spodnjo in zgornjo mejo (60 in 100 EUR). Če pa eno od teh mej kadarkoli vmes prebije, dobi imetnik ob zapadlosti izplačano takratno vrednost delnice (kot za navaden udeležbeni certifikat).
Pri teh je logika podobna kot pri drugih naložbah z zajamčenim donosom. Izdajatelj ob zapadlosti jamči najmanj povračilo začetnega zneska v zameno za to, da imetnik certifikata ni v celoti udeležen pri donosu temeljnega vrednostnega papirja, pač pa le delno. Primer: certifikat na indeks DAX, ki zagotavlja imetniku plačilo 90% rasti indeksa v obdobju od izdaje do zapadlosti, vendar najmanj nakupno vrednost.
Ime turbo certifikat se je uveljavilo za različne vrste, ki uporabljajo finančni vzvod. Taki certifikati so najbolj tvegani, saj so možni visoki donosi in visoke izgube. Primer: na delnico A, ki stane 500 EUR, lahko kupimo takoimenovani knock-out certifikat v razmerju 1:10 z knock-out mejo 425 EUR. Certifikat nas stane le 7,5 EUR. Če se npr. cena delnice poviša za 10 EUR na 510, se vrednost certifikata poviša za 1 evro na 8,5 EUR. Rast cene temeljnega papirja za 2% v tem primeru torej povzroči rast certifikata za 13%. Seveda pa enak »turbo efekt« deluje tudi navzdol, pri padcih cene osnovnega papirja. In če se delnica A ob zapadlosti znajde pod knock-out ceno 425 EUR, je certifikat izgubil celotno vrednost — trg je imetnika nokavtiral. Kupec certifikata je v tem primeru utrpel 100% izgubo.
Ta vrsta je podobna udeležbenim certifikatom, vendar ob rasti temeljnega vrednostnega papirja uporablja vzvod. Zato dobiček raste hitro; vendar pa je navzgor omejen.Primer: šprint certifikat na delnico A, ki je ob izdaji vredna 50 EUR, kupimo za 50 EUR. Omejitev donosa je na 55 EUR, vzvod pa je 1:2. Če bo ob zapadlosti certifikata cena delnice med 50 in 55 EUR, bo imetnik certifikata deležen dvakratne rasti delnice. Torej, pri ceni delnice 54 EUR, bo certifikat vreden 58 EUR (50 + 2*(54–50)). Če bo cena delnice A pod 50 EUR, bo certifikat vreden toliko kot delnica (izguba se ne podvaja v razmerju 1:2). Če pa bo delnica vredna več kot 55 EUR, pa vrednost certifikata kljub temu ostane le 60 EUR.
Komu so naložbeni certifikati namenjeni?
Prevladujoči vrsti po obsegu sredstev sta diskontni in bonus certifikati. Pri obeh gre (kot smo videli zgoraj) za naložbo, ki imetniku ponuja zmanjšano tveganje v obliki varnostne rezerve za primer padca tečajev. Ravno to je najbolj iskana lastnost za povprečnega vlagatelja.
Kompleksnejše oblike pa so namenjene zelo zahtevnim vlagateljem. Ti želijo po eni strani svoje naložbe dopolniti tudi z naložbenimi razredi, ki so manj korelirani z delnicami in obveznicami, po drugi strani pa si želijo špekulirati na rast ali padec posameznih papirjev oziroma trgov. Samo v Nemčiji obstaja (pomladi 2006) preko 20.000 raznih certifikatov več deset različnih izdajateljev. Mesečni promet na treh nemških borzah presega 6 milijard evrov, trguje pa se tudi na dunajski borzi, v Švici, Franciji in drugod.
Preprosta zakonodajna ureditev omogoča hiter nastanek novih produktov, pestrost izbire je vse večja. Pojavili so se tudi že vzajemni skladi, ki vlagajo pretežno v certifikate. Ocenjujejo, da je trenutno v Evropi v obtoku za preko 100 milijard evrov certifikatov. Številka je še vedno zelo nizka v primerjavi s sredstvi, ki so v upravljanju vzajemnih skladov, vendar so stopnje rasti v zadnjih letih zelo velike.
Kaj gre pri vsem tem lahko narobe? Legendarni ameriški investitor Warren Buffett je pred leti izvedene vrednostne papirje imenoval za »orožje za množično uničevanje«. V mislih je imel soodvisnost velikih finančnih inštitucij zaradi prepletenosti z medsebojnimi transakcijami s kompleksnimi finančnimi inštrumenti. Nihče nima pregleda nad tem, kakšne so izpostavljenosti in kakšno verižno reakcijo bi lahko sprožil zlom enega ali več igralcev v tej verigi. Ali je bil Buffett preveč črnogled, bo kajpak pokazal čas.
Dodatne informacije
Pričakovati je, da se bo pomen certifikatov kot naložbene možnost še naprej povečeval. Tudi pri nas bodo verjetno nekatere borzne hiše ponudile možnost nakupa (s tem je že začela Raiffeisen Krekova banka), celo Ljubljanska borza razmišlja o trgovanju s certifikati.
Spletne strani nekaterih zanimivih certifikatov:
ISIN oznake nekaterih bolj eksotičnih certifikatov, vezanih na:
Preberite tudi: