Investicijsko svetovanje pomeni dajanje konkretnih osebnih priporočil strankam v zvezi z naložbami v vrednostne papirje. Ta dejavnost spada med »investicijske storitve« in je v Evropi precej razvita. Opravljajo jo različna podjetja: banke, borznoposredniške družbe, specializirane svetovalne družbe, samostojni upravljavci premoženja, neodvisni finančni svetovalci in podobno.
Objavljeno v Dnevniku, 11. septembra 2006
V Sloveniji je ta dejavnost zakonsko močno omejena. Po 76. členu ZTVP-1 lahko katerokoli izmed investicijskih storitev opravljajo izključno banke in borznoposredniške hiše, za katere pa veljajo zelo zahtevni predpisi. In zaradi visokih fiksnih stroškov, povezanih z njimi, se število borznih hiš v Sloveniji zadnja leta zmanjšuje, kajti poslovanje pod takimi pogoji se preprosto ne izplača. Če nisi banka ali BPD, se v Sloveniji doslej nisi smel ukvarjati z investicijskim svetovanjem. Take prepovedi v drugih državah Evropske unije ne poznajo, pač pa ohranjajo milejše pogoje za tista podjetja, ki se ukvarjajo izključno s svetovanjem, ne pa z borznim posredovanjem in ne razpolagajo niti z denarjem niti z vrednostnimi papirji za račun svojih strank.
Uvajanje evropske direktive o trgih finančnih inštrumentov (Markets In Financial Instruments Directive, MIFID, 2004/39/ES) zahteva prilagoditve tudi pri nas. Slovenska zakonodaja bo morala dopustiti izvajanje investicijskih storitev v Sloveniji tudi podjetjem iz držav članic, ki so registrirana po (manj zahtevnih) pogojih, ki veljajo v njihovih matičnih državah.
To pomeni, da bodo pri nas lahko opravljale investicijsko svetovanje npr. avstrijske svetovalne družbe (ki niso banke oziroma BPD), slovenskih svetovalnih družb (z dovoljenjem za investicijsko svetovanje) pa še naprej ne bo — če ne bo zakonodajalec končno ukinil te nesmiselne prepovedi. Če pa bo prepoved ostala, bo zakonodajalec s tem posredno diskriminiral lastne državljane in slovenska podjetja, saj se bodo z investicijskim svetovanjem lahko ukvarjali samo v okviru bistveno dražje organizacijske oblike. Če malo karikiramo, je to tako, kot če bi našim košarkarjem slovenski zakon predpisoval, da lahko na tekmah na svetovnem prvenstvu igrajo samo, če na hrbtu nosijo še dvajsetkilogramski nahrbtnik, ne glede na to, da njihovi tekmeci tega nimajo.
Kako resna pa je »nevarnost« poplave tujih ponudnikov? Agencija za trg vrednostnih papirjev na svoji spletni strani (http://www.a-tvp.si/content.asp?IDm=92) vodi evidenco ponudnikov iz držav EU, ki so prijavili namero neposrednega opravljanja storitev pri nas. Na dan 26.8. 2006 je na tem seznamu že 257 investicijskih podjetij iz 10 držav, od tega jih preko 180 namerava opravljati tudi investicijsko svetovanje in mnoge od njih niso banke in borzne hiše v pravem pomenu besede, ampak svetovalne družbe, torej tisto, kar se v Sloveniji zaradi zakonske prepovedi sploh ne more razviti.
Sedaj, v tem valu spreminjanja zakonov, je čas, da se ta omejitev sprosti. Kot že tolikokrat rečeno in zapisano: zakaj biti bolj papeški od papeža?
RSS prispevki
Mobilno
Družabno
Dodatni nahrbtnik za domače
Investicijsko svetovanje pomeni dajanje konkretnih osebnih priporočil strankam v zvezi z naložbami v vrednostne papirje. Ta dejavnost spada med »investicijske storitve« in je v Evropi precej razvita. Opravljajo jo različna podjetja: banke, borznoposredniške družbe, specializirane svetovalne družbe, samostojni upravljavci premoženja, neodvisni finančni svetovalci in podobno.
V Sloveniji je ta dejavnost zakonsko močno omejena. Po 76. členu ZTVP-1 lahko katerokoli izmed investicijskih storitev opravljajo izključno banke in borznoposredniške hiše, za katere pa veljajo zelo zahtevni predpisi. In zaradi visokih fiksnih stroškov, povezanih z njimi, se število borznih hiš v Sloveniji zadnja leta zmanjšuje, kajti poslovanje pod takimi pogoji se preprosto ne izplača. Če nisi banka ali BPD, se v Sloveniji doslej nisi smel ukvarjati z investicijskim svetovanjem. Take prepovedi v drugih državah Evropske unije ne poznajo, pač pa ohranjajo milejše pogoje za tista podjetja, ki se ukvarjajo izključno s svetovanjem, ne pa z borznim posredovanjem in ne razpolagajo niti z denarjem niti z vrednostnimi papirji za račun svojih strank.
Uvajanje evropske direktive o trgih finančnih inštrumentov (Markets In Financial Instruments Directive, MIFID, 2004/39/ES) zahteva prilagoditve tudi pri nas. Slovenska zakonodaja bo morala dopustiti izvajanje investicijskih storitev v Sloveniji tudi podjetjem iz držav članic, ki so registrirana po (manj zahtevnih) pogojih, ki veljajo v njihovih matičnih državah.
To pomeni, da bodo pri nas lahko opravljale investicijsko svetovanje npr. avstrijske svetovalne družbe (ki niso banke oziroma BPD), slovenskih svetovalnih družb (z dovoljenjem za investicijsko svetovanje) pa še naprej ne bo — če ne bo zakonodajalec končno ukinil te nesmiselne prepovedi. Če pa bo prepoved ostala, bo zakonodajalec s tem posredno diskriminiral lastne državljane in slovenska podjetja, saj se bodo z investicijskim svetovanjem lahko ukvarjali samo v okviru bistveno dražje organizacijske oblike. Če malo karikiramo, je to tako, kot če bi našim košarkarjem slovenski zakon predpisoval, da lahko na tekmah na svetovnem prvenstvu igrajo samo, če na hrbtu nosijo še dvajsetkilogramski nahrbtnik, ne glede na to, da njihovi tekmeci tega nimajo.
Kako resna pa je »nevarnost« poplave tujih ponudnikov? Agencija za trg vrednostnih papirjev na svoji spletni strani (http://www.a-tvp.si/content.asp?IDm=92) vodi evidenco ponudnikov iz držav EU, ki so prijavili namero neposrednega opravljanja storitev pri nas. Na dan 26.8. 2006 je na tem seznamu že 257 investicijskih podjetij iz 10 držav, od tega jih preko 180 namerava opravljati tudi investicijsko svetovanje in mnoge od njih niso banke in borzne hiše v pravem pomenu besede, ampak svetovalne družbe, torej tisto, kar se v Sloveniji zaradi zakonske prepovedi sploh ne more razviti.
Sedaj, v tem valu spreminjanja zakonov, je čas, da se ta omejitev sprosti. Kot že tolikokrat rečeno in zapisano: zakaj biti bolj papeški od papeža?
Preberite tudi: