15 let vzajemnih skladov v Sloveniji — vsi so zmagovalci

Te dni mineva 15 let od usta­no­vi­tve prvega slo­ven­skega vza­je­mnega sklada, ki je bila janu­arja 2002. Kaj so vza­je­mni skladi pri­ne­sli v ta pro­stor? Kdo so zma­go­valci tega pro­cesa in zakaj ni poražencev?

Prvi skladi so nasta­jali gve­ril­sko. Podjetnejše bor­zno­po­sre­dni­ške hiše so jih usta­na­vljale po vzo­rih iz tujine, še pre­den sta pri nas sploh obsta­jala pravni okvir in nad­zor Agencije za trg vre­dno­stnih papir­jev. Vendar je ta »svo­boda« hitro minila. Desetletje kasneje take akcije niso bile več mogoče in nova gene­ra­cija pod­je­tni­kov je pred nekaj leti nepre­mič­nin­ske sklade, ki jih Slovenija ne dopu­šča, odšla usta­na­vljat na Hrvaško.

Glavni zma­go­va­lec ob pri­hodu vza­je­mnih skla­dov v Slovenijo so slo­ven­ski vla­ga­te­lji. V teh letih so dose­gli izje­mno visoke donose in lepo zaslu­žili. Praktično vsi mešani skladi, ki poslu­jejo več kot deset let, so v tem obdo­bju dose­gli več kot 10-odstotni donos na leto (v evrih), večina del­ni­ških skla­dov pa je imela celo več kot 15-odstotni donos. S takim rezul­ta­tom se uvr­ščajo v sam vrh sve­tovne kon­ku­rence. Res je, da je glavni razlog za visoke donose v tem, da so skladi pre­te­žni del tega obdo­bja vla­gali v glav­nem na mini­a­tur­nem, a hitro rasto­čem slo­ven­skem trgu, ki se je pri­bli­že­val Evropski uniji in v kate­rem so se obre­stne mere ves ta čas posto­poma zniževale.

Naslednji zma­go­va­lec so slo­ven­ske družbe za upra­vlja­nje. Te so vse od pri­va­ti­za­cije poslo­vale udobno in dobič­ko­no­sno, večji del tega obdo­bja na zapr­tem slo­ven­skem trgu brez kakr­šne koli tuje konkurence.

Najnovejši zma­go­va­lec so družbe za upra­vlja­nje iz Evropske unije, ki svoje sklade tržijo v Sloveniji. Samo v dveh letih so brez pre­ti­ra­nih izdat­kov za mar­ke­ting osvo­jile zavi­dljivo visok tržni delež. Slovenskim var­če­val­cem so ponu­dile nove vrste skla­dov, ki jih dotlej pri nas ni bilo, in s tem spod­bu­dile k večji agil­no­sti tudi domače ponudnike.

Je kdo pri vsem tem pote­gnil kratko? Niti ne. Bankam in zava­ro­val­ni­cam zaradi vzpona vza­je­mnih skla­dov ne gre nič slabše. Bankam v pre­cej­šnji meri že uspeva usme­riti večji del slabo obre­sto­va­nega denarja z ban­čnih raču­nov v svoje lastne sklade. In v ban­kah je še vedno naj­ve­čji del pri­hran­kov pre­bi­val­stva. Zavarovalnice so nasto­pile s ponudbo nalož­be­nih življenj­skih zava­ro­vanj in z njimi nado­me­stile sta­ro­mo­dna kla­sična življenj­ska zava­ro­va­nja, ki so jih še v devet­de­se­tih letih pro­pa­gi­rale kot »zadnje čudo teh­nike« pri dol­go­roč­nem var­če­va­nju. Tudi obseg življenj­skih zava­ro­vanj, mer­jen s celo­tno vpla­čano pre­mijo, se še vedno povečuje.

Vse to pomeni, da slo­ven­ski trg ni več tako zao­stal, kot je bil še pred nekaj leti. Glavni zagon pri pri­bli­že­va­nju stan­dar­dom zaho­dno­e­vrop­skih držav na podro­čju oseb­nih financ je morda že mimo. Prihodnja leta bodo bolj dol­go­ča­sna in bodo pri­ne­sla manj novo­sti. Prostega denarja iz bank in noga­vic je kljub vsemu še vedno dovolj. Boj med raz­lič­nimi ponu­dniki var­če­val­nih in nalož­be­nih pro­duk­tov za stranke bo oster.