Nepremičninski fiasko

Decembra 2006 se začne — v mar­si­čem spo­ren — popis nepre­mič­nin, na pod­lagi zakona, spre­je­tega aprila 2006. Nekaj dni po začetku infor­ma­cij­ska poo­bla­ščenka vloži zah­tevo za oceno ustav­no­sti zaradi pre­ti­ra­nega vdora v zaseb­nost. Vlada se pri­duša, da je vse zako­nito in da je jav­nost vseh zah­te­va­nih podat­kov (vključno s pri­so­tno­stjo klime in nape­ljave za raču­nal­ni­ško omrežje) nujno potrebna za ure­di­tev podro­čja nepre­mič­nin. En del mla­dih iskal­cev prvega sta­no­va­nja jim uspe celo naplah­tati, da je popis nepre­mič­nin korak na poti do dosto­pnej­ših cen stanovanj.

Že prva anketa v oddaji Trenja napove, da lastniki nepre­mič­nin tega ne bodo kar tako požrli. 91% jih napove, da popi­so­valca ne bodo spu­stili v sta­no­va­nje. Vlada naroči pravo anketo jav­nega mne­nja, ki potrdi nega­tivno mne­nje jav­no­sti o popisu (67,7% jih pravi: »nepo­trebno vti­ka­nje v zaseb­nost, saj ima država že vse potrebne podatke«). Pristojni mini­ster in geo­deti so pre­se­ne­čeni. Premier zatrdi, da ne bo nobe­nega novega davka na nepre­mič­nine (»Še sto­tič, tudi za gluhe«). Finančni mini­ster je nad to izjavo presenečen.

Mladina raz­krije obstoj doda­tnega obrazca 7A, ki ga popi­so­valci lastniku ne poka­žejo in kamor zapi­su­jejo svoje pri­pombe. Geodeti mukoma pri­znajo obstoj tega obrazca in ga šele nakna­dno obja­vijo na sple­tnih stra­neh. Geodeti decem­bra redno spo­ro­čajo medi­jem, da je vse v naj­lep­šem redu in je hitrost popi­so­va­nja celo nad načrti. Nenadoma, samo mesec dni kasneje, pri­znajo zamude in zah­te­vajo podalj­ša­nje popisa in anga­ži­ra­nje novih popi­so­val­cev. Razlog so nepri­pra­vljeni lastniki sta­no­vanj (geo­deti so nad tem ponovno presenečeni).

Marca 2007 vlada poti­hem uma­kne že pri­pra­vljeni, a ustavno sporni, zakon o agen­ciji za nepre­mič­nin­ske evi­dence, ki je bil prej napo­ve­do­van kot nasle­dnji korak pri »ure­ja­nju nepre­mič­nin­skega podro­čja« in name­sto tega začne pro­jekt infor­ma­cij­skega pove­zo­va­nja nepre­mič­nin­skih evidenc.

Medtem mini­ster za oko­lje in pro­stor objavi Pravilnik o vpi­sih v kata­ster stavb, ki je prava terna za geo­dete, saj jim zago­tovi doži­vljenj­ski posel. Za vsak koko­šnjak ali drvar­nico je sedaj nujen geo­det­ski ela­bo­rat. Še malo kasneje, na pre­dlog geo­de­tov, vlada ugo­tovi, da je v javno dosto­pnih nepre­mič­nin­skih podat­kih zares neu­pra­vi­čeno pre­več podat­kov iz zaseb­no­sti lastni­kov in del podat­kov iz sple­tnega pre­gle­do­val­nika umakne.

Vprašanje:

Kaj bo nasle­dnji korak v tem nepre­mič­nin­skem fiasku?

Možni odgo­vori:

a) mini­ster za oko­lje in pro­stor bo odsto­pil, ker se čuti objek­tivno odgo­vor­nega za situ­a­cijo
b) mini­ster za oko­lje in pro­stor bo zame­njal direk­torja Geodetske uprave, ki mu je pod­ta­knil to šlama­stiko
c) popis nepre­mič­nin tudi v podalj­ša­nem roku ne bo dokon­čan in bo ponovno podalj­šan
d) popis bo dokon­čan, ven­dar bo po ana­lizi ugo­to­vljeno, da so pri­do­bljeni podatki zaradi nepo­pol­no­sti in nea­žur­no­sti neu­po­rabni
e) vlada bo kljub zakli­nja­nju »Še sto­tič, tudi za gluhe« še v tem man­datu pre­dla­gala uvedbo davka na nepre­mič­nine
f) ustavno sodi­šče bo raz­ve­lja­vilo vsaj enega od izpod­bi­ja­nih členov zakona