Neosvojeni teritorij

Pravica do svo­bo­dne izbire je v teh kra­jih od pro­pada soci­a­lizma dalje že dobro napre­do­vala. Izberemo si lahko oseb­nega zdrav­nika, osnovno šolo za otroka, doba­vi­te­lja ele­k­trične ener­gije. Neosvojeni teri­to­rij pa osta­jajo naši lastni dimniki. Danes si občan ne more svo­bo­dno izbrati, kdo mu bo ome­tal dimnik, kajti pri tem velja kra­jevni monopol.

Uredbo o tem, pou­čen biro­krat­ski pri­me­rek, si lahko ogle­date tukaj. Njen 2. odsta­vek 4. člena lepo pravi: Za opra­vlja­nje dimni­kar­ske službe se na posa­me­znem dimni­kar­skem obmo­čju podeli ena koncesija.

Pravico do zara­ču­na­va­nja sto­ri­tev za vaš dimnik ima torej tisto pod­je­tje, ki ima kon­ce­sijo za vaše »dimni­kar­sko obmo­čje«. In kadar ponu­dniku sto­ri­tev kar zakon dodeli mono­pol, in mu vna­prej zago­tovi stranke, ki od njega ne morejo pobe­gniti, je sko­raj neiz­o­gibno, da kako­vost sto­ri­tve šepa ali pa so cene pretirane.

Delo poroča o sim­pa­tični pobudi civilne družbe proti temu ana­hro­nizmu. Članek citira ini­ci­a­torja tega pove­zo­va­nja Antona Kristana: »Danes lju­dje živijo v strahu, kdaj bo pozvo­nil tako ime­no­vani dimnikar.«