Če smo jih že cepili 175 tisoč…

Finance so vče­raj poro­čale, koliko zava­ro­van­cev je zbral kateri od ponu­dni­kov pro­sto­volj­nega doda­tnega pokoj­nin­skega zava­ro­va­nja. Podatki so zanimivi:

• vseh vklju­če­nih je 460 tisoč ljudi
• od tega je bilo 175 tisoč jav­nih usluž­ben­cev vklju­če­nih v KADov Zaprti VPSJU pod pri­silo (neprostovoljno)
• od pre­o­sta­lih jih je pri ponu­dni­kih v zasebni lasti 155 tisoč
• vseh osta­lih 130 tisoč jih je pri ponu­dni­kih v državni ali para­dr­žavni lasti (Triglav, Skupna, KAD, Moja naložba)

Po teh števil­kah sodeč je v »držav­nih rokah« točno dve tre­tjini pokoj­nin­skih varčevalcev.

Če bi bil uve­lja­vljen Berk-Pogačarjev zakon, ki mu sedaj delu­joče pokoj­nin­ske družbe ostro naspro­tu­jejo, bi se delež države nedvo­mno zmanj­šal. No, kot pra­vijo mediji, je nevar­nost libe­ra­li­za­cije (sic) pokoj­nin­skega var­če­va­nja za zdaj mimo.

Pokojninske družbe zdaj for­si­rajo naspro­tno idejo: pro­sto­voljno doda­tno zava­ro­va­nje naj bi poti­hem postalo kar obve­zno. Njihova argu­men­ta­cija je pri­srčno naivna: saj ste tudi javne usluž­bence pori­nili v PDPZ in »nikome ništa«, torej lahko tudi vse ostale.

Saj res, zakaj ne bi pokoj­nin­skih družb raz­bre­me­nili tega nadle­žnega opra­vila, pri­do­bi­va­nja strank s kako­vo­stjo sto­ri­tev. Z zako­nom dolo­čiti, koliko jim mora vsak zapo­sleni mesečno vpla­čati, pa je zadeva rešena.

To izvirno domi­slico je možno s pri­dom apli­ci­rati tudi na dru­gih podro­čjih. Z zako­nom dolo­čiti, da je treba ben­cin kupo­vati pri Petrolu, kruh pri Žitu in tako naprej.