Humpty Dumpty ali poslovenjeno Glavamož je tisto bitje iz Aličine čudežne dežele, ki je padlo z zidu in se raztreščilo na tisoče koščkov, potem pa ga vsi kraljevi možje niso mogli več sestaviti nazaj. Humpty Dumpty je postal simbol za nepopravljive posledice in se lepo prilega pisani druščini pravnih naslednic slovenskih pidov.
Objavljeno v Dnevniku, 17. avgusta 2007
Pred kratkim sprejeti zakon o pravnih naslednicah pidov bi bil koristen, če bi bil v približno taki obliki sprejet najpozneje leta 2000. Njegova določila so smiselna: zapovedan status javne družbe, zaostreni pogoji glede statusnih preoblikovanj in strožje prevzemne zahteve, ki dajejo možnost izstopa malim delničarjem. Vendar pa danes ta zakon svojega namena ne bo dosegel.
Tega se gotovo zavedajo tako na ministrstvu za finance, ki je tako imenovani Cviklov zakon pripeljalo do sprejetja v državnem zboru, kot tudi sam predlagatelj, poslanec Cvikl, ki je bil svoje čase visok funkcionar LDS, ravno tiste politične stranke, ki je v kritičnih letih od 1994 do 2000 vlekla vse niti na področju privatizacije. Napačnih odločitev iz tistega obdobja danes ni mogoče več popraviti.
Po bitki je seveda lahko biti general in treba je priznati, da so bili tedanji zakonodajalci in nadzorniki pred težko nalogo. Pa vendar, kaj lahko sklepamo iz preteklega dogajanja? Prvič, licence so bile upravljalcem pidov podeljevane premalo previdno. Poznejši odvzemi licenc so pokazali, da so nekateri pidovski kljukci po hitrem postopku zlorabili zaupanje in našli razne inovativne načine prelivanja sredstev od svojih delničarjev k sebi.
Drugič, informacijska asimetrija v privatizacijskih skladih je bila neizmerna. V povezavi s prenizko predpisano preglednostjo poslovanja je to insajderjem dajalo ogromno prednost in možnost, da notranje informacije izkoristijo za lasten žep, nedodelana zakonodaja pa tega ni preprečevala. Marsikateri tranzicijski mogotec, tako znotraj pidovske branže kot zunaj nje, se je okoristil na način, ki so ga predpisi omogočali, in formalnopravno ni prestopil zakonskih meja. Pri tem so obilno sodelovale banke, ki so v zameno za protiusluge izbrancem odobravale kredite, kjer kot zavarovanje služijo tiste delnice, ki jih je kreditojemalec šele naknadno kupil z odobrenim kreditom (brez kakršnegakoli lastnega tveganja kreditojemalca).
Tretjič, vsako popuščanje regulative oziroma dopuščanje manj nadzorovanih statusnih oblik je spodbudilo prenos premoženja pa tudi interesnega fokusa vpletenih oseb na bolj svobodne, manj regulirane oblike. Skušnjava je bila očitno prevelika. Zato so danes glavni akterji iz pidovske zgodbe nameščeni v svojih holdingih in le peščica še ostaja pri »dolgočasnih« in zelo nadzorovanih vzajemnih skladih, kjer je možnosti motoviljenja pri upravljanju tujega premoženja malo ali nič.
Sedanji zakon je zato zgolj zvonjenje po toči. Izplen certifikatskih pidovskih delničarjev je manjši, kot bi lahko bil, če do omenjenih anomalij ne bi prihajalo. Ta znesek, ki predstavlja razliko med tistim, kar imajo, in tistim, kar bi lahko imeli, lahko poimenujemo kar šolnina. To šolnino so certifikatski delničarji plačali za izobraževanje zakonodajalcev in nadzornikov, da se v prihodnje take stvari ne bodo več dogajale.
Ali je vredno toliko kot nekoč?: Institucionalni lastniki premoženja so se včasih prisiljeni soočiti z ugotovitvijo, da je neka naložba vredna manj kot prej, in znižati vrednost tudi ...
Niste vi za te stvari: Krekovcem finance nikakor ne gredo od rok. Že pred skoraj 10 leti so najprej izgubili Krekovo banko (ki zdaj uspešno deluje v skupini Raiffeisen), pot...
Izrečenih kazni ne morejo skrivati: Eden od neobičajnih zakonskih predpisov je tisti, ki slovenskim družbam za upravljanje zapoveduje, da same na svojih spletnih straneh objavijo, kadar ...
Citat dneva
Many receive advice, only the wise profit by it. -- Publilius Syrus
RSS prispevki
Mobilno
Družabno
Pidovski glavamož
Humpty Dumpty ali poslovenjeno Glavamož je tisto bitje iz Aličine čudežne dežele, ki je padlo z zidu in se raztreščilo na tisoče koščkov, potem pa ga vsi kraljevi možje niso mogli več sestaviti nazaj. Humpty Dumpty je postal simbol za nepopravljive posledice in se lepo prilega pisani druščini pravnih naslednic slovenskih pidov.
Pred kratkim sprejeti zakon o pravnih naslednicah pidov bi bil koristen, če bi bil v približno taki obliki sprejet najpozneje leta 2000. Njegova določila so smiselna: zapovedan status javne družbe, zaostreni pogoji glede statusnih preoblikovanj in strožje prevzemne zahteve, ki dajejo možnost izstopa malim delničarjem. Vendar pa danes ta zakon svojega namena ne bo dosegel.
Tega se gotovo zavedajo tako na ministrstvu za finance, ki je tako imenovani Cviklov zakon pripeljalo do sprejetja v državnem zboru, kot tudi sam predlagatelj, poslanec Cvikl, ki je bil svoje čase visok funkcionar LDS, ravno tiste politične stranke, ki je v kritičnih letih od 1994 do 2000 vlekla vse niti na področju privatizacije. Napačnih odločitev iz tistega obdobja danes ni mogoče več popraviti.
Po bitki je seveda lahko biti general in treba je priznati, da so bili tedanji zakonodajalci in nadzorniki pred težko nalogo. Pa vendar, kaj lahko sklepamo iz preteklega dogajanja? Prvič, licence so bile upravljalcem pidov podeljevane premalo previdno. Poznejši odvzemi licenc so pokazali, da so nekateri pidovski kljukci po hitrem postopku zlorabili zaupanje in našli razne inovativne načine prelivanja sredstev od svojih delničarjev k sebi.
Drugič, informacijska asimetrija v privatizacijskih skladih je bila neizmerna. V povezavi s prenizko predpisano preglednostjo poslovanja je to insajderjem dajalo ogromno prednost in možnost, da notranje informacije izkoristijo za lasten žep, nedodelana zakonodaja pa tega ni preprečevala. Marsikateri tranzicijski mogotec, tako znotraj pidovske branže kot zunaj nje, se je okoristil na način, ki so ga predpisi omogočali, in formalnopravno ni prestopil zakonskih meja. Pri tem so obilno sodelovale banke, ki so v zameno za protiusluge izbrancem odobravale kredite, kjer kot zavarovanje služijo tiste delnice, ki jih je kreditojemalec šele naknadno kupil z odobrenim kreditom (brez kakršnegakoli lastnega tveganja kreditojemalca).
Tretjič, vsako popuščanje regulative oziroma dopuščanje manj nadzorovanih statusnih oblik je spodbudilo prenos premoženja pa tudi interesnega fokusa vpletenih oseb na bolj svobodne, manj regulirane oblike. Skušnjava je bila očitno prevelika. Zato so danes glavni akterji iz pidovske zgodbe nameščeni v svojih holdingih in le peščica še ostaja pri »dolgočasnih« in zelo nadzorovanih vzajemnih skladih, kjer je možnosti motoviljenja pri upravljanju tujega premoženja malo ali nič.
Sedanji zakon je zato zgolj zvonjenje po toči. Izplen certifikatskih pidovskih delničarjev je manjši, kot bi lahko bil, če do omenjenih anomalij ne bi prihajalo. Ta znesek, ki predstavlja razliko med tistim, kar imajo, in tistim, kar bi lahko imeli, lahko poimenujemo kar šolnina. To šolnino so certifikatski delničarji plačali za izobraževanje zakonodajalcev in nadzornikov, da se v prihodnje take stvari ne bodo več dogajale.
Preberite tudi: