Indeksi so predragi

Na vče­raj­šnji okro­gli mizi »Merila uspe­šno­sti vza­je­mnih skla­dov«, ki jo je orga­ni­zi­rala revija Finance, je bilo ugo­to­vljeno, kaj je glavni razlog, da večina doma­čih skla­dov za raz­liko od tujih nima javno obja­vlje­nih ben­ch­mar­kov — pri­mer­jal­nih inde­ksov, s kate­rimi bi lahko vla­ga­te­lji videli, kako uspe­šno sklad zasle­duje svoj nalož­beni cilj.

Razlog je bana­len. Licenčnine za upo­rabo inde­ksov so baje tako visoke, da jih DZUji ne zmo­rejo ali ne želijo pla­če­vati. Če bi lahko ta stro­šek obe­sili na sklad (ne na DZU), bi jih morda pla­če­vali, ven­dar tega zaen­krat zakon ne dovoljuje.

Vseeno pa slo­ven­ski skladi imajo t.i. interne ben­ch­marke, ki jih morajo pred­sta­viti Agenciji in Agencija lahko tudi kon­tro­lira, ali jih dose­gajo, pre­se­gajo ali za njimi zao­sta­jajo. Svojim vla­ga­te­ljem pa niso dol­žni raz­kriti niti, kakšen je ta interni ben­ch­mark niti, kako so se v pri­mer­javi z njim odre­zali. Pravijo, da bi tudi to lahko bilo sporno z vidika avtor­skih pravic.