Na včerajšnji okrogli mizi »Merila uspešnosti vzajemnih skladov«, ki jo je organizirala revija Finance, je bilo ugotovljeno, kaj je glavni razlog, da večina domačih skladov za razliko od tujih nima javno objavljenih benchmarkov — primerjalnih indeksov, s katerimi bi lahko vlagatelji videli, kako uspešno sklad zasleduje svoj naložbeni cilj.
Razlog je banalen. Licenčnine za uporabo indeksov so baje tako visoke, da jih DZUji ne zmorejo ali ne želijo plačevati. Če bi lahko ta strošek obesili na sklad (ne na DZU), bi jih morda plačevali, vendar tega zaenkrat zakon ne dovoljuje.
Vseeno pa slovenski skladi imajo t.i. interne benchmarke, ki jih morajo predstaviti Agenciji in Agencija lahko tudi kontrolira, ali jih dosegajo, presegajo ali za njimi zaostajajo. Svojim vlagateljem pa niso dolžni razkriti niti, kakšen je ta interni benchmark niti, kako so se v primerjavi z njim odrezali. Pravijo, da bi tudi to lahko bilo sporno z vidika avtorskih pravic.
Indeksi so predragi
Na včerajšnji okrogli mizi »Merila uspešnosti vzajemnih skladov«, ki jo je organizirala revija Finance, je bilo ugotovljeno, kaj je glavni razlog, da večina domačih skladov za razliko od tujih nima javno objavljenih benchmarkov — primerjalnih indeksov, s katerimi bi lahko vlagatelji videli, kako uspešno sklad zasleduje svoj naložbeni cilj.
Razlog je banalen. Licenčnine za uporabo indeksov so baje tako visoke, da jih DZUji ne zmorejo ali ne želijo plačevati. Če bi lahko ta strošek obesili na sklad (ne na DZU), bi jih morda plačevali, vendar tega zaenkrat zakon ne dovoljuje.
Vseeno pa slovenski skladi imajo t.i. interne benchmarke, ki jih morajo predstaviti Agenciji in Agencija lahko tudi kontrolira, ali jih dosegajo, presegajo ali za njimi zaostajajo. Svojim vlagateljem pa niso dolžni razkriti niti, kakšen je ta interni benchmark niti, kako so se v primerjavi z njim odrezali. Pravijo, da bi tudi to lahko bilo sporno z vidika avtorskih pravic.