Pred časom smo govorili o nemški davčni zmešnjavi. Danes poglejmo, kako je z obdavčitvijo vzajemnih skladov za fizične osebe v Avstriji.
Glavni davek, ki zadane vlagatelja, je KESt (Kapitalertragsteuer), davek na kapitalske dobičke. Plačuje se letno, in osnovo pa tvorijo natečeni prihodki, in sicer ne glede nato, ali jih sklad izplačuje vlagateljem ali jih reinvestira.
Med trajanjem naložbe torej vlagatelj vsako leto plačuje davek, tudi če svojih točk v tem letu ni prodajal. V obdavčljivo osnovo se vštevajo: prejete obresti in dividende (torej tiste, ki jih prejme sklad), ena petina realiziranih kapitalskih dobičkov iz delnic in na delnice vezanih izvedenih papirjev (ne pa tudi iz obveznic). Stopnja davka je 25% na to osnovo.
Da pa davkarija ve, koliko znaša obdavčljiva osnova vsakega posameznega imetnika točk sklada, morajo družbe za upravljanje davkariji dnevno poročati delež obdavčljivih prihodkov v tekočem letu (op.p. se še kdo spomni Mramorjevih ‘deležev rasti’? — no, ti so se poročali mesečno, v Avstriji pa to poteka dnevno).
Domače avstrijske družbe v izračunavanje sili zakon, tuje sklade pa dejstvo, da bodo avstrijski imetniki njihovih točk višje obdavčeni, če DZU tega ne bo poročal avstrijski davkariji. Tuji skladi, ki se tržijo v Avstriji, se tako delijo na snežno-bele (blütenweiß), bele (weiß) in črne (schwarz). Snežno-beli so tisti, katerih tuje DZU poročajo dnevno — ravno tako, kot avstrijske. Beli so tisti, ki imajo v Avstriji davčnega zastopnika, ki obdavčljivi del poroča enkrat letno, črni pa so tisti, ki nimajo niti tega. Trenutno se sicer noben črni sklad ne trži (čeprav to ni prepovedano), tako da imajo črni status samo tisti skladi, ki si jih Avstrijci sami kupijo v tujini (npr. preko online banke ali brokerjev).
Črni skladi so obdavčeni precej močno in sicer osnova znese, karkoli od naslednjega je več:
- 10% prodajne vrednosti vloge (št. točk * prodajna vrednost točke) na zadnji dan v koledarskem letu; ali
- 90% rasti VEP v koledarskem letu
Stopnja pa je spet 25%. To pravilo ima zanimivo lastnost, da se plačuje davek celo v primeru, da je vrednost točke v letu padla.
Če imetnik točke proda v manj kot enem letu od nabave, sledi še ‘špekulativni davek’ in sicer gre celotni dobiček v osnovo za dohodninski davek (Einkommensteuer), in bo obdavčen, glede na to, v katerem dohodninskem razredu je imetnik (praviloma z več kot 25%). Če pa točke drži dlje kot eno leto, po prodaji ne plača nobenega dodatnega davka več na razliko med nabavno in prodajno ceno.
Kateri sistem je za vlagatelja ugodnejši — avstrijski ali slovenski? Okvirno bi lahko rekli, da je za obdobja od enega do nekaj let ugodnejši avstrijski, za daljša obdobja pa slovenski. Nesporno pa je slovenski vlagatelju prijaznejši zaradi manj administriranja.
RSS prispevki
Mobilno
Družabno
Avstrijska davčna zgodba
Pred časom smo govorili o nemški davčni zmešnjavi. Danes poglejmo, kako je z obdavčitvijo vzajemnih skladov za fizične osebe v Avstriji.
Glavni davek, ki zadane vlagatelja, je KESt (Kapitalertragsteuer), davek na kapitalske dobičke. Plačuje se letno, in osnovo pa tvorijo natečeni prihodki, in sicer ne glede nato, ali jih sklad izplačuje vlagateljem ali jih reinvestira.
Med trajanjem naložbe torej vlagatelj vsako leto plačuje davek, tudi če svojih točk v tem letu ni prodajal. V obdavčljivo osnovo se vštevajo: prejete obresti in dividende (torej tiste, ki jih prejme sklad), ena petina realiziranih kapitalskih dobičkov iz delnic in na delnice vezanih izvedenih papirjev (ne pa tudi iz obveznic). Stopnja davka je 25% na to osnovo.
Da pa davkarija ve, koliko znaša obdavčljiva osnova vsakega posameznega imetnika točk sklada, morajo družbe za upravljanje davkariji dnevno poročati delež obdavčljivih prihodkov v tekočem letu (op.p. se še kdo spomni Mramorjevih ‘deležev rasti’? — no, ti so se poročali mesečno, v Avstriji pa to poteka dnevno).
Domače avstrijske družbe v izračunavanje sili zakon, tuje sklade pa dejstvo, da bodo avstrijski imetniki njihovih točk višje obdavčeni, če DZU tega ne bo poročal avstrijski davkariji. Tuji skladi, ki se tržijo v Avstriji, se tako delijo na snežno-bele (blütenweiß), bele (weiß) in črne (schwarz). Snežno-beli so tisti, katerih tuje DZU poročajo dnevno — ravno tako, kot avstrijske. Beli so tisti, ki imajo v Avstriji davčnega zastopnika, ki obdavčljivi del poroča enkrat letno, črni pa so tisti, ki nimajo niti tega. Trenutno se sicer noben črni sklad ne trži (čeprav to ni prepovedano), tako da imajo črni status samo tisti skladi, ki si jih Avstrijci sami kupijo v tujini (npr. preko online banke ali brokerjev).
Črni skladi so obdavčeni precej močno in sicer osnova znese, karkoli od naslednjega je več:
Stopnja pa je spet 25%. To pravilo ima zanimivo lastnost, da se plačuje davek celo v primeru, da je vrednost točke v letu padla.
Če imetnik točke proda v manj kot enem letu od nabave, sledi še ‘špekulativni davek’ in sicer gre celotni dobiček v osnovo za dohodninski davek (Einkommensteuer), in bo obdavčen, glede na to, v katerem dohodninskem razredu je imetnik (praviloma z več kot 25%). Če pa točke drži dlje kot eno leto, po prodaji ne plača nobenega dodatnega davka več na razliko med nabavno in prodajno ceno.
Kateri sistem je za vlagatelja ugodnejši — avstrijski ali slovenski? Okvirno bi lahko rekli, da je za obdobja od enega do nekaj let ugodnejši avstrijski, za daljša obdobja pa slovenski. Nesporno pa je slovenski vlagatelju prijaznejši zaradi manj administriranja.