Jasnovidnost

Če jasno­vi­dnost tako dobro deluje, da se je poslu­žu­jejo celo sodi­šča, bo prej ali slej našla svoje mesto tudi pri napo­ve­do­va­nju bor­znih teča­jev

Iz dana­šnjega Dnevnika (Sodišču poma­gala jasno­vidka):

S tem pre­se­ne­čenj še ni bilo konec, saj je sodnica vse tri priče pozvala, naj osta­nejo v dvo­rani, nato pa je kot priča nasto­pila jasno­vidka. Predstavila se je kot Vladka Kozlovič, brez­po­selna vzgo­ji­te­ljica pred­šol­skih otrok, ki svo­jih sto­ri­tev ne zara­ču­nava, »če ji kdo kaj da, pa je dobro­do­šlo«. »Vidim slike, vča­sih zelo jasne,« je pove­dala in dodala, da je kmalu po Uršulinem umoru videla, da njena mati sto­od­sto­tno ni morilka. »Videla sem sliko temnega moškega, ki je ubil Uršulo. Doma je z Goriškega in študira na Obali, videla pa sem tudi, da je bil v kon­fliktu z nekim dru­gim fantom.«

Nato si je lahko jasno­vidka s pri­vo­lje­njem sodnice ogle­dala nav­zoče v dvo­rani, pri čemer je pet moških, med njimi tudi dva novi­narja, malce pre­stra­šeno čakalo na njene ugo­to­vi­tve. Morilčevega obraza ven­darle ni našla, je pa zatr­dila, da bi lahko bila »po zuna­njo­sti dva med njimi podobna vple­te­nima fan­toma«. Kaj natančno to pomeni, sodnici ni znala poja­sniti, v zraku pa je obvi­selo tudi vpra­ša­nje, kaj bi nare­dilo sodi­šče, če bi jasno­vidka kate­rega od nav­zo­čih raz­gla­sila za morilca. Nevsakdanja priča je dvo­rano zapu­stila z bodril­nimi bese­dami obto­ženi materi: »Glavno, da jaz vem, da niste krivi.«