Ena od medijskih zgodb preteklega tedna je bilo razgrajanje opozicijskih politikov, češ da je bila prodajna cena delnic NKBM postavljena prenizko in da je zaradi tega prišlo do hudega oškodovanja davkoplačevalcev. Podobni trditvi (večinoma od istih oseb) smo lahko slišali tudi ob prodaji delnic Istrabenza s strani KADa in SODa. Človek se ob tem lahko vpraša, ali je res mogoče, da toliko ljudi — vključno z univerzitetnimi profesorji — tega ne razume, ali pa je to le običajno demagoško nerganje tistega bolj nastopaško nastrojenega dela politikov.
Objavljeno na Finančni točki, 18. decembra 2007
Vrnimo se nekoliko nazaj. Država Slovenija ima po spletu okoliščin v svojih in v paradržavnih rokah še precej deležev v slovenskih gospodarskih družbah. Kljub temu, da pri nas še naletimo na mnenje, da je vse to treba obdržati kot »družinsko srebrnino«, je preostali svet (če izvzamemo Kubo, Severno Korejo, Zimbabve ipd.) nasprotnega mnenja. Namreč, da državno lastništvo v gospodarstvu — razen izjemoma — ni učinkovito in da je pogosto celo škodljivo. Politiki, tako levi kot desni, ki z izvolitvijo dobijo tudi močan vpliv na izvajanje lastniških pravic teh državnih deležev, namreč vse preradi podležejo svojim parcialnim interesom. Vpletanje političnih, strankarskih in podobnih ciljev pa vodi do, milo rečeno, neoptimalnih odločitev za družbe in njihove preostale delničarje.
Samo tarnati ali zares privatizirati?
Pri odločitvah o prodaji pomembnih državnih deležev se pojavi veliko dilem: koliko prodati in koliko obdržati, na kakšen način, kdaj, komu. Do nedavnega je bil najpogostejši rezultat teh dilem nikakršen — »problem je zapleten«, »trenutek ni pravi«, »odložimo vse skupaj za kdaj kasneje«, »ni primernih kupcev«, »nacionalni interes«, »družinska srebrnina«…
Odločitev za javno prodajo NKBM je bila v taki situaciji pogumna. Pri izbiri trenutka je imel prodajalec nekaj sreče, saj je transakcijo opravil po letu neverjetno visoke rasti slovenskih delnic in v krepko optimističnem vzdušju. Model privatizacije po kosih je korekten, opravljene so bile cenitve, sodelovale so nevtralne tuje inštitucije.
Pred transakcijo je imela država skupaj s KADom in SODom 100% delnic banke s knjigovodsko vrednostjo 14 evrov in neznano tržno vrednostjo, sedaj ima 303 milijonov evrov v gotovini in še 51% (12 milijonov) delnic s tržno vrednostjo takole čez palec okoli 480 milijonov evrov.
Je bila cena res prenizka?
In sedaj vprašanja, na katere seveda pravih odgovorov ne bomo izvedeli.
- Ali bi se k nakupu prijavilo toliko malih investitorjev, če bi bil razpon cene navzgor neomejen, kot sedaj predlagajo kritiki? Niti slučajno. To bi bil bistveno prehud element tveganja.
- Ali bi bila začetna cena na borzi 37 evrov, če bi bila prodajna cena namesto na 27 evrov na primer omejena na 35? Ne verjamem.
- Bi tuji institucionalni investitorji kupovali delnice NKBM po 35 EUR, glede na to, po kakšnih cenah lahko te dni kupujejo druge banke po svetu? Ne bi. Tujci pri teh visokih cenah sedaj v glavnem prodajajo, kajti ne gre za kontrolne deleže in NKBM ni kakšna posebna perla z neko edinstveno konkurenčno prednostjo.
- Bi se tako intenzivno trgovalo, če bi bilo imetnikov delnic namesto 110 tisoč recimo samo 69 domačih in 31 tujih institucionalnih investitorjev? Koliko transakcij bi sploh bi opravljenih drugače kot v svežnjih mimo borze? Ne in malo ali nič.
- Je zdaj prevzem tik pred vrati? Ni. Pri razdrobljeni lastniški strukturi je velik delež praviloma dražje in zamudnejše nakopičiti, poleg tega pa ima seveda Banka Slovenije diskrecijsko pravico pri izdaji dovoljenja za kvalificiran lastniški delež v (katerikoli) banki.
- Bi država lahko še kdaj v dogledni prihodnosti prodala karkoli na način javne prodaje, če bi delnica v začetku kotirala pod prodajno ceno? Težko. Bi to lahko uspešno naredila kaka druga delniška družba, če bi se pred tem pri NKBM opeklo recimo 100.000 Slovencev? Tudi težko.
- Ima sedaj NKBM bistveno boljše možnosti, da izvede dokapitalizacijo po relativno visoki ceni, v kolikor jo bo zaradi širitve poslovanja potrebovala? Nedvomno.
Zaradi uspešne kotacije delnic je prišlo tudi do mnogih posrednih učinkov za ljubljansko borzo (promet, likvidnost), samo banko (prepoznavnost), državni proračun (davek od kapitalskih dobičkov), ostale finančne inštitucije, ki se sedaj koljejo za vrnjeni denar, ki je bil v veliki meri potegnjen iz nogavic, in tako dalje, a to lahko tukaj pustimo ob strani.
Nedvomno je bilo pri vsej zgodbi tudi nekaj napak, recimo premalo preglednosti pri izbiranju institucionalnih kupcev. Vseeno pa je to eden najkorektnejših privatizacijskih postopkov doslej in lahko bomo samo veseli, če bodo naslednji postopki vsak takšni, če ne boljši. Kajti obstaja tudi realna možnost, da se vrnemo v dobo tarnanja, nepravih trenutkov, družinske srebrnine in tako naprej.
OPOMBA: Avtor teksta ni in ni bil imetnik delnic NKBM.
RSS prispevki
Mobilno
Družabno
Zares premalo dobili za NKBM
Ena od medijskih zgodb preteklega tedna je bilo razgrajanje opozicijskih politikov, češ da je bila prodajna cena delnic NKBM postavljena prenizko in da je zaradi tega prišlo do hudega oškodovanja davkoplačevalcev. Podobni trditvi (večinoma od istih oseb) smo lahko slišali tudi ob prodaji delnic Istrabenza s strani KADa in SODa. Človek se ob tem lahko vpraša, ali je res mogoče, da toliko ljudi — vključno z univerzitetnimi profesorji — tega ne razume, ali pa je to le običajno demagoško nerganje tistega bolj nastopaško nastrojenega dela politikov.
Vrnimo se nekoliko nazaj. Država Slovenija ima po spletu okoliščin v svojih in v paradržavnih rokah še precej deležev v slovenskih gospodarskih družbah. Kljub temu, da pri nas še naletimo na mnenje, da je vse to treba obdržati kot »družinsko srebrnino«, je preostali svet (če izvzamemo Kubo, Severno Korejo, Zimbabve ipd.) nasprotnega mnenja. Namreč, da državno lastništvo v gospodarstvu — razen izjemoma — ni učinkovito in da je pogosto celo škodljivo. Politiki, tako levi kot desni, ki z izvolitvijo dobijo tudi močan vpliv na izvajanje lastniških pravic teh državnih deležev, namreč vse preradi podležejo svojim parcialnim interesom. Vpletanje političnih, strankarskih in podobnih ciljev pa vodi do, milo rečeno, neoptimalnih odločitev za družbe in njihove preostale delničarje.
Samo tarnati ali zares privatizirati?
Pri odločitvah o prodaji pomembnih državnih deležev se pojavi veliko dilem: koliko prodati in koliko obdržati, na kakšen način, kdaj, komu. Do nedavnega je bil najpogostejši rezultat teh dilem nikakršen — »problem je zapleten«, »trenutek ni pravi«, »odložimo vse skupaj za kdaj kasneje«, »ni primernih kupcev«, »nacionalni interes«, »družinska srebrnina«…
Odločitev za javno prodajo NKBM je bila v taki situaciji pogumna. Pri izbiri trenutka je imel prodajalec nekaj sreče, saj je transakcijo opravil po letu neverjetno visoke rasti slovenskih delnic in v krepko optimističnem vzdušju. Model privatizacije po kosih je korekten, opravljene so bile cenitve, sodelovale so nevtralne tuje inštitucije.
Pred transakcijo je imela država skupaj s KADom in SODom 100% delnic banke s knjigovodsko vrednostjo 14 evrov in neznano tržno vrednostjo, sedaj ima 303 milijonov evrov v gotovini in še 51% (12 milijonov) delnic s tržno vrednostjo takole čez palec okoli 480 milijonov evrov.
Je bila cena res prenizka?
In sedaj vprašanja, na katere seveda pravih odgovorov ne bomo izvedeli.
Zaradi uspešne kotacije delnic je prišlo tudi do mnogih posrednih učinkov za ljubljansko borzo (promet, likvidnost), samo banko (prepoznavnost), državni proračun (davek od kapitalskih dobičkov), ostale finančne inštitucije, ki se sedaj koljejo za vrnjeni denar, ki je bil v veliki meri potegnjen iz nogavic, in tako dalje, a to lahko tukaj pustimo ob strani.
Nedvomno je bilo pri vsej zgodbi tudi nekaj napak, recimo premalo preglednosti pri izbiranju institucionalnih kupcev. Vseeno pa je to eden najkorektnejših privatizacijskih postopkov doslej in lahko bomo samo veseli, če bodo naslednji postopki vsak takšni, če ne boljši. Kajti obstaja tudi realna možnost, da se vrnemo v dobo tarnanja, nepravih trenutkov, družinske srebrnine in tako naprej.
OPOMBA: Avtor teksta ni in ni bil imetnik delnic NKBM.