Kaj so vedenjske finance (1. del)

Ena od stvari, ki se ji prak­tično nihče ne more izo­gniti v dana­šnjem svetu, je ukvar­ja­nje z denar­jem. Kako ga obra­čati in kako pame­tno pora­bljati? Kako pri­hra­niti dovolj za časovno odda­ljene finančne cilje? Katerim ovi­ram se je na tej poti treba izogibati?

V šolah nas tega ne učijo. Izkušnje si nabi­ramo z napa­kami, lastnimi ali tistimi, ki jih opa­zimo pri kom dru­gem. Včasih smo raci­o­nalni in posku­šamo rav­nati pre­mi­šljeno. Včasih smo čustveni in nas pre­mami na pri­mer nakup kakega nepo­treb­nega, a pri­vlač­nega izdelka. Spet dru­gič lahko zaradi neke slabe izku­šnje v pre­te­klo­sti, v podobni situ­a­ciji impul­zivno nare­dimo ravno obra­tno kot prej­šnji­krat. Šele nedavno so eko­no­mi­sti ovr­gli dol­go­le­tno pred­po­stavko, da se lju­dje pri denarju vedno in dosle­dno obna­šajo razu­mno. Ta nere­a­li­stična pred­po­stavka je trdila, da lju­dje vedo, kako je v dani situ­a­ciji za njih naj­boljše ukre­pati in da potem to tudi res delajo tako, da posku­šajo maksi­mi­zi­rati svojo splo­šno korist, ki vklju­čuje tudi nema­te­ri­alne vidike zado­volj­stva. Razvila se je znan­stvena disci­plina vedenj­ske eko­no­mije (beha­vi­o­ral eco­no­mics), vča­sih ime­no­vana tudi vedenj­ske finance (beha­vi­o­ral finance). Ta veda raz­i­skuje tisto člove­kovo rav­na­nje v domeni eko­no­mije, ki je nera­zu­mno s sta­li­šča dose­ga­nja naj­ve­čje kori­sti, kakšne sis­te­ma­tične napake se pri tem poja­vljajo ter zakaj do njih pride. Pri napač­nem rav­na­nju z denar­jem nista edina razloga nezna­nje in neza­in­te­re­si­ra­nost, pač pa tudi naši pri­ro­jeni nagibi.

Se obna­šamo zrelo ali kot otroci?

V seriji član­kov, ki bodo sle­dili temu uvo­dnemu delu, bomo govo­rili o pomemb­nih vzor­cih obna­ša­nja, ki so jih vedenj­ski eko­no­mi­sti iden­ti­fi­ci­rali in jih ilu­stri­rali s kon­kre­tnimi pri­meri, pove­za­nimi z var­če­va­njem, inve­sti­ra­njem in pora­blja­njem denarja, pred­vsem z vidika oseb­nih financ, torej kot zade­vajo obi­čaj­nega človeka in finančne izzive v nje­go­vem življenju.

V teks­tih ne bo veliko teo­rije, izsledki iz lite­ra­ture bodo pred­sta­vljeni na polju­den in ne bodo citi­rani na strogo znan­stven način. Občasno bodo v okle­pa­jih nave­deni angle­ški stro­kovni izrazi za posa­me­zen feno­men, za tiste bralce, ki bi morda v lite­ra­turi ali na spletu želeli izve­deti kaj več. Namen pri­kaza rezul­ta­tov vedenj­skih financ je opo­zo­riti na razne neza­ve­dne reak­cije in glo­boko vsa­jena nagnje­nja, kot so nam ostala po razvoju člove­škega rodu od pra­dav­nine do danes.

Vedenjski eko­no­mi­sti so opo­zo­rili na para­doks, da so ti instinkti resnično bili življenj­skega pomena za obsta­nek vrste v eno­stav­nem svetu pra­člo­veka. Čredni nagon je denimo posa­me­zniku omo­go­čal biti ude­le­žen pri kori­stih od infor­ma­cij, ki so jih pose­do­vali drugi člani družbe. Strah pred izgubo je bil bistve­nega pomena v boju vrste za obsta­nek in pre­ži­ve­tje. Ravno tako je spod­bu­jal varčno (neza­pra­vljivo) upo­rabo resur­sov v času, ko so bile glavne življenj­ske dobrine le ome­jeno dostopne.

Še danes nam te miselne bli­žnjice sesta­vljajo neke vrste avto-pilota, ki nas vodi, da se nam ni treba pred vsako odlo­či­tvijo pogla­bljati v teh­ta­nje vseh vidi­kov za ali proti. Vendar pa so ti isti instinkti neredko tudi kon­tra­pro­duk­tivni za sodob­nega človeka v neskončno bolj zaple­te­nem dana­šnjem svetu, kot je bil nekoč.

Če te prin­cipe poznamo, lažje opa­zimo nji­hovo učin­ko­va­nje tako pri sebi kot pri dru­gih in jih pri svo­jem rav­na­nju posku­šamo obvla­do­vati, še pose­bej, kadar opa­zimo, da želijo te neza­ve­dne učinke upo­ra­biti proti nam, na pri­mer agre­sivni trgovci. Z upo­šte­va­njem izsled­kov vedenj­ske eko­no­mije smo lahko pri rav­na­nju z denar­jem uspe­šnejši: pri­var­ču­jemo več, z inve­sti­ra­njem dose­žemo višji donos, pri naku­po­va­nju zapra­vimo manj.

»Samo da ne bo slabše, kot je…«

Začenjamo z enim od pogla­vi­tnih meha­niz­mov, ki ima — kot vsi drugi — kore­nine v pra­dav­nini. V zgo­dnjih fazah člove­škega rodu so imeli takra­tni pra­lju­dje pred sabo en sam velik cilj — pre­ži­ve­tje. To je pome­nilo pri­do­biti dovolj hrane in si poi­skati ustre­zna zave­tja, kjer so se lahko ubra­nili tako vre­men­skim oko­li­šči­nam kot žival­skim ple­nil­cem ali pa kon­ku­renč­nim člove­škim ple­me­nom, ki bi jim ute­gnili odvzeti hrano ali biva­li­šče. Če je bil pra­člo­vek sit in na var­nem v svoji votlini, se je moralo zgo­diti nekaj dra­ma­tič­nega, da ga je pri­si­lilo, da se je podal v neznano, na pri­mer, čez visoke gore iskat novo bivališče.

Preselimo se v seda­njost. Če imamo na var­nem v banki kup­ček težko pri­slu­že­nega denarja, je naš glo­boko vsa­jeni instinkt, da je pomembno pred­vsem, da ga ne izgu­bimo. Obračanje tega denarja, kate­rega posle­dica bi lahko bila, da osta­nemo brez, je nepri­vlačna misel, četudi bi morda, z nekaj sreče kup­ček lahko še pove­čali. Vedenjski eko­no­mi­sti temu prin­cipu pra­vijo izo­gi­ba­nje izgu­bam (loss aver­sion) in je eden od teme­ljev, ki pod­za­ve­stno vpli­vajo na naše odlo­či­tve. V slo­ven­ščini znamo to dej­stvo pod­kre­piti celo s pre­go­vo­rom: »Bolje vra­bec v roki kot golob na strehi.« Psihologi so eks­pe­ri­men­talno pre­ver­jali učin­ko­va­nje nepri­ča­ko­va­nega pozi­tiv­nega dogodka (naj­dem ban­ko­vec na ulici) in nepri­ča­ko­va­nega naspro­tnega, nega­tiv­nega dogodka (izgu­bim enako vre­den ban­ko­vec). Rezultati kažejo, da nega­tivni dogo­dek obču­timo moč­neje, kljub temu, da gre za enako denarja. Simetrije torej pri tem ni.

Ta meha­ni­zem nas usmerja, da imamo raje manj nego­tove situ­a­cije od bolj nego­to­vih in da si, kadar je izguba pri­ča­ko­vana, posku­šamo obču­tek izgube odlo­žiti. V pra­ksi to pomeni, da odla­šamo s pro­dajo slabe naložbe, npr. pada­joče del­nice, v upa­nju, da se bo cena spet dvi­gnila in nam vse­eno ne bo treba obču­titi dejan­ske izgube. Zakaj dejan­ske? V naši naravi je, da si neko še nere­a­li­zi­rano izgubo pred­sta­vljamo kot papir­nato (fik­tivno), in da izguba postane zare­sna šele v pri­meru, ko naložbo zares pro­damo po ceni nižji od nabavne. Pred pri­bli­žno 10 leti so v ZDA opra­vili obse­žne ana­lize rav­na­nja 10.000 bor­znih vla­ga­te­ljev v sede­mle­tnem obdo­bju. Opazovali so nji­hove trgo­valne odlo­či­tve in ugo­ta­vljali, katere del­nice so pro­dali in katere so držali naprej. Rezultati ana­lize so bili pre­se­ne­tljivi in dalj­no­se­žni. Potrdili so domneve, da smo nagnjeni k temu, da per­spek­tivne del­nice pre­hi­tro pro­damo (da bi si zago­to­vili dejan­ski — rea­li­zi­rani — dobi­ček), med­tem ko neper­spek­tivne del­nice obdr­žimo pre­dolgo v izo­gi­ba­nju soo­če­nja z dokončno — rea­li­zi­rano — izgubo. Povprečna dono­snost tistih del­nic, ki so jih vla­ga­te­lji pro­dali, je v nasle­dnjem obdo­bju pre­se­gla pov­prečno dono­snost pre­o­sta­lih, za več kot tri odstotke. Skratka, vla­ga­te­lji bi bili v pov­pre­čju finančno na bolj­šem, če bi ukre­pali ravno obra­tno, kot so, torej če bi pro­dali tiste, ki so jih obdr­žali in obdr­žali tiste, ki so jih prodali.

Raje naj bo manj, pa tisto zanesljivo

Ena od kon­kre­tnih posle­dic nagnje­no­sti k izo­gi­ba­nju izgu­bam je, da dajemo pred­nost naložbi, ki oblju­blja nizko, a zane­sljivo dono­snost (ban­čni depo­zit) pred tisto, ki je bolj nego­tova, da nudi možnost pre­cej viš­jega donosa (npr. del­nice). Da se te pod­za­ve­stne nagnje­no­sti zavemo, je že lahko kori­sten korak, a v pra­ksi žal ne zado­stuje. Izgubiti 20% vlo­že­nega se teo­re­tično ne sliši pre­hudo. Recimo: vla­ga­te­lji, ki pri­sto­pajo k vza­je­mnemu skladu in morajo pred tem zaradi pred­pi­sov na poseb­nem vpra­šal­niku opi­sati svojo nagnje­nost k tve­ga­nju, pov­sem rutin­sko zatr­dijo, da bi 20% padec mirno pre­ne­sli. Praksa kaže dru­gače, tudi tale naj­bolj sveža iz prve polo­vice leta 2008 v Sloveniji. Po nekaj dneh pada­nja po par odstot­kov dnevno se bor­znim hišam in upra­vljav­cem skla­dov zač­nejo doga­jati mno­žični klici vla­ga­te­ljev, ki so zaradi padca šoki­rani. Šele z lastno izku­šnjo lahko zares ugo­to­vimo, kako v resnici pre­na­šamo izgubo.