Zamislimo si naslednjo nalogo. Denimo, da želim v juniju odpotovati na počitnice v kraj z lepim sončnim vremenom. Na voljo imam mesto X in mesto Y, a o obeh imam le malo informacij.
Objavljeno na Finančni točki, 14. avgusta 2008
Za mesto X sem dobil podatek, da je v vsakem od zadnjih treh let v juniju bilo lepo vreme. Za mesto Y pa sem izvedel, da je tam v zadnjih 50 letih 40-krat v juniju bilo lepo vreme, 10-krat pa deževno. Za katerega od obeh počitniških krajev naj se odločim?
Ta primer je seveda karikiran in me navaja k naivni odločitvi za kraj X, za katerega sploh ne vem, ali je kdaj imel slabo vreme v juniju, namesto za kraj Y, o katerem imam precej trdnejše indice o povprečno zelo lepem vremenu v juniju. A bistveni element pri tem odločanju mora biti velikost vzorca. Če je vzorec premajhen (samo 3 leta v primeru mesta X), je njegova uporabna vrednost zelo majhna. Ta razmislek bi potreboval tisti borzni vlagatelj, ki bi, na primer, iz rasti slovenskega borznega indeksa v preteklih desetih koledarskih letih sklepal o njegovi neverjetni perspektivnosti tudi letos, ali pa, še huje, isto sklepanje prenesel še na kak drug, recimo makedonski delniški trg, na katerem naj bi se slovenska visoka rast ponovila, le z nekajletnim časovnim zamikom.
Človeška nespretnost s številkami in računskimi nalogami je pri denarnih zadevah pogosta. Klasičen primer nerazumevanja je obrestno-obrestni račun. Če delnica pade najprej za 10%, in potem še za 30%, kolikšna rast v odstotkih bo potrebna, da se delnica vrne na izhodišče? Kaj je boljše za kupno moč zaposlenih, 4% rast plač ob 1% inflaciji v državi ali 20% rast plač ob 17% inflaciji? Marsikdo bi se moral kar potruditi s kalkulatorjem, da pride do pravilnega odgovora.
Popusti pri razprodajah
Vendar pa nas lahko zavedejo že precej enostavnejši primeri. Ljudje so se pripravljeni odpeljati v diskont na drugem koncu mesta po artikel, ki tam stane 25 evrov namesto 30 evrov, kot je njegova cena v bližnji trgovini. Manj pa je takih, ki bi se odpravili televizor kupit v Velenje, kjer se isti model dobi — recimo — za 80 evrov ceneje kot v Ljubljani. Procentualno višji popust nam psihološko prinese več ugodja, tudi če je dejanski prihranjeni znesek v evrih enak ali celo manjši kot v drugem primeru. Katerega izdelka bo prej zmanjkalo na razprodaji, tistega, ki je znižan za 40% ali onega, kjer je znižanje le 10%? Praviloma prvega in to ne glede na to, da je morda njegova originalna cena pred znižanjem bila nerealno napihnjena.
Po drugi strani pa številke na splošno vsebujejo neko nenavadno privlačnost. Stvarem, ki se dajo kvantificirati, izraziti s številkami, avtomatično pripišemo večji pomen kot tistim, kjer se to ne da. Mehke, neoprijemljive dejavnike, ki jih ne znamo elegantno preliti v številke, zato radi kar prezremo kot nepomembne. Pri ocenjevanju vrednosti podjetja se lahko preveč omejimo na bilančne podatke, ki jih lahko seštevamo, množimo in primerjamo, ne upoštevamo pa tistih, ki iz računovodske bilance niso razvidni. Izrazit primer očaranosti nad močjo številk je tako imenovana tehnična analiza delnic, kjer se iz vzorcev preteklih gibanj cene in obsega trgovanja z nekim vrednostnim papirjem poskuša napovedovati njegovo prihodnje gibanje. Američani imajo za zgoraj opisano privlačnost lep pregovor, ki pravi: Človeku, ki ima od orodja samo kladivo, se vsaka stvar zdi podobna žeblju.
Vsi smo nadpovprečni v lastni glavi
Na Švedskem so v osemdesetih letih izvedli raziskavo med vozniki. Anketiranci so se morali oceniti, kako dobri vozniki so: podpovprečni, povprečni ali nadpovprečni. Rezultat je pokazal, da se ima 90% voznikov za nadpovprečno spretne.
Glede na človekove težave z računskimi nalogami, ki smo jih obravnavali zgoraj, bi bralec utegnil pomisliti, da je zgornji rezultat matematično nemogoč. A poglejmo drugačen primer. Če je od desetih študentov, ki so šli opravljat nek izpit, devet študentov dobilo oceno 8, eden pa oceno 6, znaša povprečje 7,8 in tako dobimo 90% nadpovprečnih ter 10% podpovprečnih.
Vendar pa so človekove fizične in psihične zmogljivosti običajno v populaciji razporejene tako, da je večina članov zgoščenih okoli povprečja, in ne tako kot v zgornjem izpitnem primeru. Gre za tako imenovano »normalno porazdelitev«, ki jo ponazarja znamenita Gaussova krivulja v obliki sploščenega zvona. V resničnem življenju je nemogoče, da bi bilo 90% voznikov v neki državi nadpovprečnih, pač pa je ta odstotek le odraz pretirane samozavesti oziroma precenjevanja samega sebe.
Precenjevanje samega sebe že itak kraljuje…
Psihologi so ta pojav dokazali s številnimi poskusi, v praksi pa ga opažamo na skoraj vseh področjih človekovega udejstvovanja. Na vsakem koraku vidimo kak projekt, ki ni dokončan v zastavljenem roku in v okviru načrtovanih stroškov. Na področju osebnih financ sta pomembna dva vidika pretirane samozavesti. Prvi vidik je preoptimistično vrednotenje lastnega finančnega stanja. Primer: marsikdo, ki bi objektivno gledano moral imeti življenjsko zavarovanje, ga nima, kar ima lahko katastrofalne posledice za njegove najbližje. Podoben primer: razumsko vemo, da bo naša državna pokojnina nizka, in da bomo lahko po upokojitvi ohranili življenjsko raven samo, če bomo primaknili še lastne prihranke. A kljub temu tudi tisti ljudje, ki bi si to lahko privoščili, za dodatno pokojnino varčujejo premalo.
Drugi vidik precenjevanja je tisti, ki nadebudne vlagatelje-začetnike spodbuja k samostojnemu trgovanju z delnicami. V ozadju te odločitve je prepričanje, da je sam sposobnejši od povprečja drugih udeležencev na trgu in bo zaslužil več, kot če bi prihranke v plemenitenje zaupal profesionalcem, na primer vzajemnim skladom. Kadar takemu vlagatelju pri trgovanju uspe, je to zasluga njegovih veščin, kadar mu ne uspe, naj bi bila kriva smola, neugodni trendi ali pa kar višja sila.
…še dodatno ga podžigajo mediji
Precenjevanje borznih vlagateljev pogosto še dodatno podžigajo mediji, v katerih nastopajo »poznavalci«, ki morajo biti že po službeni dolžnosti stalno optimistični, ker je njihov zaslužek odvisen od tega, ali njihove stranke dovolj trgujejo, oziroma ali imajo dovolj denarja pri njih v upravljanju. Razmere so za te poznavalce vedno rožnate. Če ne na tem trgu, pa na onem, če ne kratkoročno, pa srednjeročno. »Glavno, da se denar vrti«, je njihov poglavitni interes, če si privoščim nekaj sarkazma. Za laičnega opazovalca zato služenje denarja na borzi izgleda povsem enostavno. A ni tako. Večina samostojnih vlagateljev bi bila na koncu, po upoštevanju vseh stroškov in davkov, na boljšem, če bi namesto samostojnega trgovanja vložila v splošen, dobro razpršen investicijski sklad.
Optimizem je seveda gonilo razvoja. Če razni samozavestni posamezniki ne bi trdno verjeli v nemogoče, prenekaterega dosežka ne bi bilo. Vseeno pa pretirana samozavest v splošnem ni vlagateljev prijatelj. Pri kratkoročnih finančnih ciljih, npr. večjih nakupih je koristno suho razumsko preceniti, ali si nakup zares lahko privoščimo ali ne. Pri pomembnih dolgoročnih finančnih ciljih, npr. dodatku k pokojnini pa se je bolj racionalno zmotiti v pesimistično (da varčujemo več, kot bo potrebno) kot pa v optimistično smer, da bi privarčevali premalo in bi nam prihrankov prehitro zmanjkalo.
Simobilova kaplja čez rob: Podražitve so za prodajalca občutljiva reč, še posebej, ko gre za dolgotrajna poslovna razmerja, kajti "enkraten" odliv dosedanjih strank h konkurenci...
Eko in hkrati ego: Bi radi z navadne presedlali na zeleno energijo? To se da urediti: postanite klient Elektra Celje in se vključite v EKO Zeleni paket. Voila. Odslej st...
Pahor kot španski kralj Filip II.: Po naključju sem ravnokar naletel na literarni opis, ki se lepo prilega poreferendumskim premierjevim izjavam o tem, kako nas je njegova vladna ekipa ...
Citat dneva
Book: A garden carried in a pocket. -- Arabian proverb
RSS prispevki
Mobilno
Družabno
Usodna privlačnost številk (3. del)
Neutemeljeno posploševanje
Zamislimo si naslednjo nalogo. Denimo, da želim v juniju odpotovati na počitnice v kraj z lepim sončnim vremenom. Na voljo imam mesto X in mesto Y, a o obeh imam le malo informacij.
Ta primer je seveda karikiran in me navaja k naivni odločitvi za kraj X, za katerega sploh ne vem, ali je kdaj imel slabo vreme v juniju, namesto za kraj Y, o katerem imam precej trdnejše indice o povprečno zelo lepem vremenu v juniju. A bistveni element pri tem odločanju mora biti velikost vzorca. Če je vzorec premajhen (samo 3 leta v primeru mesta X), je njegova uporabna vrednost zelo majhna. Ta razmislek bi potreboval tisti borzni vlagatelj, ki bi, na primer, iz rasti slovenskega borznega indeksa v preteklih desetih koledarskih letih sklepal o njegovi neverjetni perspektivnosti tudi letos, ali pa, še huje, isto sklepanje prenesel še na kak drug, recimo makedonski delniški trg, na katerem naj bi se slovenska visoka rast ponovila, le z nekajletnim časovnim zamikom.
Človeška nespretnost s številkami in računskimi nalogami je pri denarnih zadevah pogosta. Klasičen primer nerazumevanja je obrestno-obrestni račun. Če delnica pade najprej za 10%, in potem še za 30%, kolikšna rast v odstotkih bo potrebna, da se delnica vrne na izhodišče? Kaj je boljše za kupno moč zaposlenih, 4% rast plač ob 1% inflaciji v državi ali 20% rast plač ob 17% inflaciji? Marsikdo bi se moral kar potruditi s kalkulatorjem, da pride do pravilnega odgovora.
Popusti pri razprodajah
Vendar pa nas lahko zavedejo že precej enostavnejši primeri. Ljudje so se pripravljeni odpeljati v diskont na drugem koncu mesta po artikel, ki tam stane 25 evrov namesto 30 evrov, kot je njegova cena v bližnji trgovini. Manj pa je takih, ki bi se odpravili televizor kupit v Velenje, kjer se isti model dobi — recimo — za 80 evrov ceneje kot v Ljubljani. Procentualno višji popust nam psihološko prinese več ugodja, tudi če je dejanski prihranjeni znesek v evrih enak ali celo manjši kot v drugem primeru. Katerega izdelka bo prej zmanjkalo na razprodaji, tistega, ki je znižan za 40% ali onega, kjer je znižanje le 10%? Praviloma prvega in to ne glede na to, da je morda njegova originalna cena pred znižanjem bila nerealno napihnjena.
Po drugi strani pa številke na splošno vsebujejo neko nenavadno privlačnost. Stvarem, ki se dajo kvantificirati, izraziti s številkami, avtomatično pripišemo večji pomen kot tistim, kjer se to ne da. Mehke, neoprijemljive dejavnike, ki jih ne znamo elegantno preliti v številke, zato radi kar prezremo kot nepomembne. Pri ocenjevanju vrednosti podjetja se lahko preveč omejimo na bilančne podatke, ki jih lahko seštevamo, množimo in primerjamo, ne upoštevamo pa tistih, ki iz računovodske bilance niso razvidni. Izrazit primer očaranosti nad močjo številk je tako imenovana tehnična analiza delnic, kjer se iz vzorcev preteklih gibanj cene in obsega trgovanja z nekim vrednostnim papirjem poskuša napovedovati njegovo prihodnje gibanje. Američani imajo za zgoraj opisano privlačnost lep pregovor, ki pravi: Človeku, ki ima od orodja samo kladivo, se vsaka stvar zdi podobna žeblju.
Vsi smo nadpovprečni v lastni glavi
Na Švedskem so v osemdesetih letih izvedli raziskavo med vozniki. Anketiranci so se morali oceniti, kako dobri vozniki so: podpovprečni, povprečni ali nadpovprečni. Rezultat je pokazal, da se ima 90% voznikov za nadpovprečno spretne.
Glede na človekove težave z računskimi nalogami, ki smo jih obravnavali zgoraj, bi bralec utegnil pomisliti, da je zgornji rezultat matematično nemogoč. A poglejmo drugačen primer. Če je od desetih študentov, ki so šli opravljat nek izpit, devet študentov dobilo oceno 8, eden pa oceno 6, znaša povprečje 7,8 in tako dobimo 90% nadpovprečnih ter 10% podpovprečnih.
Vendar pa so človekove fizične in psihične zmogljivosti običajno v populaciji razporejene tako, da je večina članov zgoščenih okoli povprečja, in ne tako kot v zgornjem izpitnem primeru. Gre za tako imenovano »normalno porazdelitev«, ki jo ponazarja znamenita Gaussova krivulja v obliki sploščenega zvona. V resničnem življenju je nemogoče, da bi bilo 90% voznikov v neki državi nadpovprečnih, pač pa je ta odstotek le odraz pretirane samozavesti oziroma precenjevanja samega sebe.
Precenjevanje samega sebe že itak kraljuje…
Psihologi so ta pojav dokazali s številnimi poskusi, v praksi pa ga opažamo na skoraj vseh področjih človekovega udejstvovanja. Na vsakem koraku vidimo kak projekt, ki ni dokončan v zastavljenem roku in v okviru načrtovanih stroškov. Na področju osebnih financ sta pomembna dva vidika pretirane samozavesti. Prvi vidik je preoptimistično vrednotenje lastnega finančnega stanja. Primer: marsikdo, ki bi objektivno gledano moral imeti življenjsko zavarovanje, ga nima, kar ima lahko katastrofalne posledice za njegove najbližje. Podoben primer: razumsko vemo, da bo naša državna pokojnina nizka, in da bomo lahko po upokojitvi ohranili življenjsko raven samo, če bomo primaknili še lastne prihranke. A kljub temu tudi tisti ljudje, ki bi si to lahko privoščili, za dodatno pokojnino varčujejo premalo.
Drugi vidik precenjevanja je tisti, ki nadebudne vlagatelje-začetnike spodbuja k samostojnemu trgovanju z delnicami. V ozadju te odločitve je prepričanje, da je sam sposobnejši od povprečja drugih udeležencev na trgu in bo zaslužil več, kot če bi prihranke v plemenitenje zaupal profesionalcem, na primer vzajemnim skladom. Kadar takemu vlagatelju pri trgovanju uspe, je to zasluga njegovih veščin, kadar mu ne uspe, naj bi bila kriva smola, neugodni trendi ali pa kar višja sila.
…še dodatno ga podžigajo mediji
Precenjevanje borznih vlagateljev pogosto še dodatno podžigajo mediji, v katerih nastopajo »poznavalci«, ki morajo biti že po službeni dolžnosti stalno optimistični, ker je njihov zaslužek odvisen od tega, ali njihove stranke dovolj trgujejo, oziroma ali imajo dovolj denarja pri njih v upravljanju. Razmere so za te poznavalce vedno rožnate. Če ne na tem trgu, pa na onem, če ne kratkoročno, pa srednjeročno. »Glavno, da se denar vrti«, je njihov poglavitni interes, če si privoščim nekaj sarkazma. Za laičnega opazovalca zato služenje denarja na borzi izgleda povsem enostavno. A ni tako. Večina samostojnih vlagateljev bi bila na koncu, po upoštevanju vseh stroškov in davkov, na boljšem, če bi namesto samostojnega trgovanja vložila v splošen, dobro razpršen investicijski sklad.
Optimizem je seveda gonilo razvoja. Če razni samozavestni posamezniki ne bi trdno verjeli v nemogoče, prenekaterega dosežka ne bi bilo. Vseeno pa pretirana samozavest v splošnem ni vlagateljev prijatelj. Pri kratkoročnih finančnih ciljih, npr. večjih nakupih je koristno suho razumsko preceniti, ali si nakup zares lahko privoščimo ali ne. Pri pomembnih dolgoročnih finančnih ciljih, npr. dodatku k pokojnini pa se je bolj racionalno zmotiti v pesimistično (da varčujemo več, kot bo potrebno) kot pa v optimistično smer, da bi privarčevali premalo in bi nam prihrankov prehitro zmanjkalo.
Preberite tudi: