Tema prejšnjega dela serije o vedenjski ekonomiji je bila nagnjenost človeka k pretirani samozavesti oziroma optimizmu brez realne podlage.
Objavljeno na Finančni točki, 1. septembra 2008
Tokrat pa se navezujemo na človekovo interpretacijo preteklosti in sicer z opažanji o pomnjenju, sprejemanju in presojanju informacij. Uporabljeni bodo primeri iz borzne prakse.
V kaj verjamemo in zakaj
Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi. Ta pregovor ilustrira, kako pomemben vtis napravi na človeka neki močno negativen pretekli dogodek. Prizadeti človek se bo dolgo, vse dokler spomin ne zbledi, izogibal možnosti ponovitve enakega ali podobnega negativnega dogodka. Negativne izkušnje zato slabijo naš prirojeni preoptimistični pogled naprej. Rezultat je nazorno viden pri borznih vlagateljih. Ker so borzni cikli rasti in padanja ponavadi dolgi, in ker na borzo nenehno vstopajo ‘sveži’ udeleženci brez lastne izkušnje izgube denarja, neizogibno prihaja do periodičnih evforij splošnega optimizma, češ, »vse bo še naprej raslo in vsi bomo lepo zaslužili«. Tisti previdnejši, ki so že doživeli tudi negativno dogajanje, ostajajo v veliki manjšini. Vse do takrat, ko do padca zares pride.
Znano je, da novicam, ki potrjujejo naše prepričanje, radi verjamemo, medtem ko tistim, ki so z našim prepričanjem v nasprotju, verjamemo težje, ali pa jih sploh ne upoštevamo (confirmation bias). Še več, psihologi so eksperimentalno dokazali tudi znano krilatico o pomembnosti prvega vtisa. Ugotovili so, da ljudje lažje sprejemajo tiste kasnejše podatke, ki se skladajo s prvim pridobljenim podatkom o določeni stvari ali osebi. Recimo, če je bila moja prva informacija o določeni delnici hitra rast v preteklem letu, bom odslej bolj verjel novicam, ki napovedujejo njeno nadaljnjo rast kot pa napovedim o njenem padcu. Nasprotno pa bi bil bolj dojemljiv za slabe novice o delnici, če bi ob prvem stiku z njo izvedel, da je prejšnje leto strmoglavila za 30%.
Isti mehanizem deluje tudi v nasprotno smer. Kaže se v tem, da si običajno težko priznamo zmoto. Napako, ki smo jo naredili v preteklosti, si neredko skušamo sami pri sebi opravičiti z objektivnimi okoliščinami, ali pa celo pripišemo krivdo kaki drugi osebi, ki da nas je bojda zavedla.
Pomemben psihološki učinek, ki se ga pogosto ne zavedamo, a vseeno utrjuje naše prepričanje, je zavezanost (commitment). Ko kupimo neko delnico, smo se ji tudi »mentalno« zavezali. Zato se nam po tem zdi še bolj perspektivna kot pred tem — čeprav se v zvezi z njo niti na borzi niti pri poslovanju podjetja zaradi tega ni popolnoma nič spremenilo. Borzniki pravijo, »delnica ne ve, da ste jo kupili in tudi ne za kakšno ceno«. Vseeno pa delnico, ki jo imamo v lasti, »avtomatsko« vrednotimo višje, kot bi jo, če je ne bi imeli (endowment effect).
Manj je več
Tudi od prejetih informacij in tega, kako jih interpretiramo, je odvisno, kako uspešni bomo pri vlaganju na borzi. Pri tem ne gre samo za relevantnost in pravočasnost, pač pa tudi za količino teh informacij. Z večanjem količine se neizogibno povečuje delež le navidezno pomembne novic. S tehničnega vidika bi lahko rekli, da sa poslabšuje razmerje med signalom (koristno informacijo) in šumom (nekoristno informacijo).
Sem spadajo na primer razni makroekonomski kazalniki ali kratkoročne reakcije cene delnice na razkritja o poslovanju v preteklem kvartalu ali napovedi o prihodnjem poslovanju. Z večkrat ponovljenimi poskusi so raziskovalci dokazali, da vlagatelji, ki se zavestno izpostavljajo neprestanemu bombardiranju z borznimi ‘informacijami’, dosegajo slabše rezultate kot tisti, ki le-te v glavnem preslišijo. Pripisovanje prevelikega pomena vsakodnevnim signalom namreč spodbuja k napačnim in predvsem prepogostim trgovalnim odločitvam. Imeti več podatkov ni vedno boljše.
Ravno pri uspešnih borznih vlagateljih lahko opazimo dobro obvladovanje zgoraj opisanih prirojenih nagibov. Njihove značilnosti so realnost presojanja, zdrava mera samozavesti, pripravljenost na hitro priznanje napake ter ločevanje pomembnih od nepomembnih informacij.
Čredni nagon
Preselimo se od situacije s preveč informacijami k tisti, kjer jih je premalo. Kadar ima nekdo premalo znanja, ali kadar se mu pridobljene informacije zdijo nasprotujoče, ali kadar mu je situacija na sploh nerazumljiva, je človek negotov, če je postavljen pred odločitev.
S pojmom čredni nagon označujemo obnašanje, ki posameznika navaja k temu, da oponaša vrstnike ali sebi podobne ljudi iz družbene skupine, ki ji tudi sam pripada ali pa ji vsaj želi pripadati. Socialni psihologi temu pravijo družbeni vpliv (social proof) in je še posebej izrazit, kadar je človek negotov. V ozadju črednega nagona je nezavedna domneva, da oni drugi — množica — že vedo, kaj delajo in bržkone vedo več, kot jaz sam. In če je tako, je najvarneje ne izstopati, oziroma je pametno ravnati kot vsi drugi.
Ta mehanizem od nekdaj uporabljajo v oglaševalskem poslu, deluje pa tudi, kadar ni izrecno poudarjen. Če izvemo, da je neka knjiga na vrhu lestvice prodajnih uspešnic, podzavestno sklepamo, da mora biti dobra, kajti »takšna množica kupcev se ne more motiti.« (obstaja tudi šaljiva različica te ugotovitve, v kateri nastopata milijarda muh in kup gnoja 
Borza je naravno nahajališče črednega nagona
Borza vrednostnih papirjev je klasično mesto, kjer kraljuje negotovost. Zato bi lahko pričakovali, da je čredni nagon močno prisoten. In res, kaže se v raznih oblikah. Eden od vidikov je pozornost, ki so je deležne tako imenovane ljudske delnice. Gre za delnice največjih, vsakomur poznanih podjetij z ogromno delničarji, ki že sama po sebi predstavljajo blagovno znamko. Z raznimi poskusi je bilo dokazano, da se vlagatelji lažje odločajo za delnico podjetja, ki jim je domače, kljub temu, da ponavadi o takem podjetju v resnici nimajo nič bolj temeljitega znanja kot o ostalih (home bias).
»Nobody ever got fired for buying IBM« (op.p. Še nikogar niso odpustili zaradi kupovanja delnic podjetja IBM), je bil svoje čase priljubljen izrek med borzniki. Z njim je bilo mišljeno, da je investirati v take ljudske delnice varno. Kajti, če bodo šle navzgor, bomo zaslužili, če pa bodo padle, potem še zdaleč ne bomo edini osmoljenci, ampak bo v isti kaši še množica drugih, ki so se zmotili ravno tako kot mi. Točno tak mitski status je, na primer, na ljubljanski borzi pridobila delnica Krke.
Saj se bo našel še večji bedak
Ravno čredni nagon je glavni razlog za razvoj evforije in panike na trgu, ki se neizogibno — z večjimi ali manjšimi časovnimi presledki — ponavljata, odkar borzno trgovanje sploh obstaja (v zadnjem času sicer k temu pomembno prispevajo tudi mediji). Ta pojav je tako trdno zasidran, da se je razvil prav poseben način špekulativnega investiranja z izkoriščanjem trendov. Pri njem špekulant kupi delnico, tudi če je že prevrednotena, v prepričanju, da jo bo čredni nagon pognal še višje, kjer jo bo spet prodal in tako zaslužil razliko. Ta princip so, brez posebne taktnosti, poimenovali domneva večjega bedaka (greater fool theory), kajti tak špekulant bo uspel, če bo drago delnico ob pravem času po še višji ceni prodal nekomu drugemu, še večjemu bedaku. Navidez je naloga enostavna, a v času zloma tehnoloških delnic ob prelomu tisočletja se iskanje večjega bedaka za marsikoga ni izšlo po pričakovanjih, pač pa s ‘črnim Petrom v roki’ in izgubo v denarnici.
Primer najdemo tudi v bližnjem okolju, če se ozremo na dogajanje pri balkanskih vzajemnih skladih. V letu 2006 se je začel pravi stampedo slovenskih vlagateljev v balkanske sklade, kamor so jih upravljavci privabili z implicitnim sklicevanjem na teorijo večjega bedaka. Baje naj bi bilo tedaj treba izkoristiti srečno okoliščino, da svetovni investitorji še niso odkrili zakotnih balkanskih delniških trgov, zaradi česar naj bi pravočasni slovenski vlagatelji pobrali smetano, ko se bodo — prej ali slej — zdramili zahodnjaki in balkanske delnice pokupili po precej višjih cenah. V zadnjih mesecih so balkanski skladi utrpeli velike izgube in čakanje na večjega bedaka se zaenkrat še ni obrestovalo.
Pri borznih zadevah se podleganje črednemu nagonu lahko slabo konča, se posebej, če smo med tistimi, ki so se čredi priključili med zadnjimi. Lastni razmislek in presoja sta nenadomestljiva.
RSS prispevki
Mobilno
Družabno
Iskanje večjega bedaka (4. del)
Tema prejšnjega dela serije o vedenjski ekonomiji je bila nagnjenost človeka k pretirani samozavesti oziroma optimizmu brez realne podlage.
V kaj verjamemo in zakaj
Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi. Ta pregovor ilustrira, kako pomemben vtis napravi na človeka neki močno negativen pretekli dogodek. Prizadeti človek se bo dolgo, vse dokler spomin ne zbledi, izogibal možnosti ponovitve enakega ali podobnega negativnega dogodka. Negativne izkušnje zato slabijo naš prirojeni preoptimistični pogled naprej. Rezultat je nazorno viden pri borznih vlagateljih. Ker so borzni cikli rasti in padanja ponavadi dolgi, in ker na borzo nenehno vstopajo ‘sveži’ udeleženci brez lastne izkušnje izgube denarja, neizogibno prihaja do periodičnih evforij splošnega optimizma, češ, »vse bo še naprej raslo in vsi bomo lepo zaslužili«. Tisti previdnejši, ki so že doživeli tudi negativno dogajanje, ostajajo v veliki manjšini. Vse do takrat, ko do padca zares pride.
Znano je, da novicam, ki potrjujejo naše prepričanje, radi verjamemo, medtem ko tistim, ki so z našim prepričanjem v nasprotju, verjamemo težje, ali pa jih sploh ne upoštevamo (confirmation bias). Še več, psihologi so eksperimentalno dokazali tudi znano krilatico o pomembnosti prvega vtisa. Ugotovili so, da ljudje lažje sprejemajo tiste kasnejše podatke, ki se skladajo s prvim pridobljenim podatkom o določeni stvari ali osebi. Recimo, če je bila moja prva informacija o določeni delnici hitra rast v preteklem letu, bom odslej bolj verjel novicam, ki napovedujejo njeno nadaljnjo rast kot pa napovedim o njenem padcu. Nasprotno pa bi bil bolj dojemljiv za slabe novice o delnici, če bi ob prvem stiku z njo izvedel, da je prejšnje leto strmoglavila za 30%.
Isti mehanizem deluje tudi v nasprotno smer. Kaže se v tem, da si običajno težko priznamo zmoto. Napako, ki smo jo naredili v preteklosti, si neredko skušamo sami pri sebi opravičiti z objektivnimi okoliščinami, ali pa celo pripišemo krivdo kaki drugi osebi, ki da nas je bojda zavedla.
Pomemben psihološki učinek, ki se ga pogosto ne zavedamo, a vseeno utrjuje naše prepričanje, je zavezanost (commitment). Ko kupimo neko delnico, smo se ji tudi »mentalno« zavezali. Zato se nam po tem zdi še bolj perspektivna kot pred tem — čeprav se v zvezi z njo niti na borzi niti pri poslovanju podjetja zaradi tega ni popolnoma nič spremenilo. Borzniki pravijo, »delnica ne ve, da ste jo kupili in tudi ne za kakšno ceno«. Vseeno pa delnico, ki jo imamo v lasti, »avtomatsko« vrednotimo višje, kot bi jo, če je ne bi imeli (endowment effect).
Manj je več
Tudi od prejetih informacij in tega, kako jih interpretiramo, je odvisno, kako uspešni bomo pri vlaganju na borzi. Pri tem ne gre samo za relevantnost in pravočasnost, pač pa tudi za količino teh informacij. Z večanjem količine se neizogibno povečuje delež le navidezno pomembne novic. S tehničnega vidika bi lahko rekli, da sa poslabšuje razmerje med signalom (koristno informacijo) in šumom (nekoristno informacijo).
Sem spadajo na primer razni makroekonomski kazalniki ali kratkoročne reakcije cene delnice na razkritja o poslovanju v preteklem kvartalu ali napovedi o prihodnjem poslovanju. Z večkrat ponovljenimi poskusi so raziskovalci dokazali, da vlagatelji, ki se zavestno izpostavljajo neprestanemu bombardiranju z borznimi ‘informacijami’, dosegajo slabše rezultate kot tisti, ki le-te v glavnem preslišijo. Pripisovanje prevelikega pomena vsakodnevnim signalom namreč spodbuja k napačnim in predvsem prepogostim trgovalnim odločitvam. Imeti več podatkov ni vedno boljše.
Ravno pri uspešnih borznih vlagateljih lahko opazimo dobro obvladovanje zgoraj opisanih prirojenih nagibov. Njihove značilnosti so realnost presojanja, zdrava mera samozavesti, pripravljenost na hitro priznanje napake ter ločevanje pomembnih od nepomembnih informacij.
Čredni nagon
Preselimo se od situacije s preveč informacijami k tisti, kjer jih je premalo. Kadar ima nekdo premalo znanja, ali kadar se mu pridobljene informacije zdijo nasprotujoče, ali kadar mu je situacija na sploh nerazumljiva, je človek negotov, če je postavljen pred odločitev.
S pojmom čredni nagon označujemo obnašanje, ki posameznika navaja k temu, da oponaša vrstnike ali sebi podobne ljudi iz družbene skupine, ki ji tudi sam pripada ali pa ji vsaj želi pripadati. Socialni psihologi temu pravijo družbeni vpliv (social proof) in je še posebej izrazit, kadar je človek negotov. V ozadju črednega nagona je nezavedna domneva, da oni drugi — množica — že vedo, kaj delajo in bržkone vedo več, kot jaz sam. In če je tako, je najvarneje ne izstopati, oziroma je pametno ravnati kot vsi drugi.
Ta mehanizem od nekdaj uporabljajo v oglaševalskem poslu, deluje pa tudi, kadar ni izrecno poudarjen. Če izvemo, da je neka knjiga na vrhu lestvice prodajnih uspešnic, podzavestno sklepamo, da mora biti dobra, kajti »takšna množica kupcev se ne more motiti.« (obstaja tudi šaljiva različica te ugotovitve, v kateri nastopata milijarda muh in kup gnoja
Borza je naravno nahajališče črednega nagona
Borza vrednostnih papirjev je klasično mesto, kjer kraljuje negotovost. Zato bi lahko pričakovali, da je čredni nagon močno prisoten. In res, kaže se v raznih oblikah. Eden od vidikov je pozornost, ki so je deležne tako imenovane ljudske delnice. Gre za delnice največjih, vsakomur poznanih podjetij z ogromno delničarji, ki že sama po sebi predstavljajo blagovno znamko. Z raznimi poskusi je bilo dokazano, da se vlagatelji lažje odločajo za delnico podjetja, ki jim je domače, kljub temu, da ponavadi o takem podjetju v resnici nimajo nič bolj temeljitega znanja kot o ostalih (home bias).
»Nobody ever got fired for buying IBM« (op.p. Še nikogar niso odpustili zaradi kupovanja delnic podjetja IBM), je bil svoje čase priljubljen izrek med borzniki. Z njim je bilo mišljeno, da je investirati v take ljudske delnice varno. Kajti, če bodo šle navzgor, bomo zaslužili, če pa bodo padle, potem še zdaleč ne bomo edini osmoljenci, ampak bo v isti kaši še množica drugih, ki so se zmotili ravno tako kot mi. Točno tak mitski status je, na primer, na ljubljanski borzi pridobila delnica Krke.
Saj se bo našel še večji bedak
Ravno čredni nagon je glavni razlog za razvoj evforije in panike na trgu, ki se neizogibno — z večjimi ali manjšimi časovnimi presledki — ponavljata, odkar borzno trgovanje sploh obstaja (v zadnjem času sicer k temu pomembno prispevajo tudi mediji). Ta pojav je tako trdno zasidran, da se je razvil prav poseben način špekulativnega investiranja z izkoriščanjem trendov. Pri njem špekulant kupi delnico, tudi če je že prevrednotena, v prepričanju, da jo bo čredni nagon pognal še višje, kjer jo bo spet prodal in tako zaslužil razliko. Ta princip so, brez posebne taktnosti, poimenovali domneva večjega bedaka (greater fool theory), kajti tak špekulant bo uspel, če bo drago delnico ob pravem času po še višji ceni prodal nekomu drugemu, še večjemu bedaku. Navidez je naloga enostavna, a v času zloma tehnoloških delnic ob prelomu tisočletja se iskanje večjega bedaka za marsikoga ni izšlo po pričakovanjih, pač pa s ‘črnim Petrom v roki’ in izgubo v denarnici.
Primer najdemo tudi v bližnjem okolju, če se ozremo na dogajanje pri balkanskih vzajemnih skladih. V letu 2006 se je začel pravi stampedo slovenskih vlagateljev v balkanske sklade, kamor so jih upravljavci privabili z implicitnim sklicevanjem na teorijo večjega bedaka. Baje naj bi bilo tedaj treba izkoristiti srečno okoliščino, da svetovni investitorji še niso odkrili zakotnih balkanskih delniških trgov, zaradi česar naj bi pravočasni slovenski vlagatelji pobrali smetano, ko se bodo — prej ali slej — zdramili zahodnjaki in balkanske delnice pokupili po precej višjih cenah. V zadnjih mesecih so balkanski skladi utrpeli velike izgube in čakanje na večjega bedaka se zaenkrat še ni obrestovalo.
Pri borznih zadevah se podleganje črednemu nagonu lahko slabo konča, se posebej, če smo med tistimi, ki so se čredi priključili med zadnjimi. Lastni razmislek in presoja sta nenadomestljiva.
Preberite tudi: