Beseda: tajkun

Jezik je kot živ orga­ni­zem in se stalno spre­mi­nja. V slo­ven­ščini se je udo­ma­čila spo­so­jenka ‘taj­kun’, katere raba pa še ni usta­ljena in zaen­krat ostaja »pogo­vorna«. Pri govor­cih z naj­viš­jimi jezi­kov­nimi stan­dardi je ne bomo zasle­dili, razen izje­moma, če gre za izrecno nava­ja­nje izjave neke tre­tje osebe.

Svoj tre­nu­tek je ta beseda doča­kala pred pri­bli­žno letom in pol. V blogu Razgledi so takrat našteli nekaj nje­nih pome­nov. V SSKJ te besede ni, ura­dni slo­var­ski pomen v npr. Velikem angleško-slovenskem DZS je »tycoon=velekapitalist«. Slovar tujk Cankarjeve založbe pa navaja že nekaj dru­gač­nega: »boga­taš, ki je to postal brez zaslug in dela«. V publi­ci­stični in ljud­ski rabi je v letu 2008 nespo­ren pri­mat pre­vzel pre­cej ožji pomen:

»oseba, ki je izvr­šila ali name­ra­vala izvr­šiti mene­džer­ski pre­vzem pod­je­tja, v kate­rem opra­vlja vodilno funk­cijo, z naje­tjem ban­čnih kre­di­tov, ki jih je zava­ro­vala s pre­mo­že­njem, ki ga šele name­rava kupiti.«

Kako se je torej ta beseda pri­kra­dla v slo­ven­ski jezik? Podatki iz kor­pusa Nova beseda, ki ga je zbral Inštitut za slo­ven­ski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU, doka­zu­jejo, da je bil nepo­sre­dni vir hrva­ščina in da so besedo popu­la­ri­zi­rali ravno novi­narji. Prvikrat jo v arhivu naj­demo že leta 1998, potem pa vse pogo­steje. Nekaj navedb iz arhiva:

• 15.4. 1998, Delo: »ki ga je pri banki najel pri­lju­bljeni hade­ze­je­vski taj­kun Miroslav Kutle«
• 30.1. 1999, Delo: »prvi hade­ze­je­vski kapi­ta­list, taj­kun (angl. tycoon = mogo­čen, bogat indu­stri­a­lec ali poslov­než) Miroslav Kutle pa je prvič sto­pil pred sodnike«
• 17.6. 2000, Delo: »raz­vpiti taj­kun Kutle je v pri­poru zaradi gospo­dar­skih malverzacij«
• 6.2. 2001, Delo: »zagreb­ški lastnik Agrokor, kate­rega lastnik je taj­kun Ivica Todorić, v Bosni kupiti še nekaj tovarn«
• 16.5. 2002, Delo: »znani taj­kun, ki je na Hrvaškem (pre­den je zbe­žal) veljal za uspe­šnega pod­je­tnika z dobrimi zve­zami v politiki«
• 20.9. 2003, Delo: »pre­mi­eru Ivici Račanu bli­žnji medij­ski taj­kun Ninoslav Pavić, ki je bil spo­mladi žrtev napada«
• 20.9. 2004, Delo: »Stane Valant, Nacionalna finančna družba, za Delo: Nisem ne taj­kun ne vla­ga­telj dese­tle­tja«
• 8.1.2005, Delo: »ali je tipi­čen tran­zi­cij­ski taj­kun ali samo (čeda­lje bolj) pre­mo­čr­ten neo­li­be­ra­len poslov­než, ki spre­tno izra­blja nekon­si­sten­tno zakonodajo«
• 6.10. 2006, Delo: »Gorazd Čuk in srb­ski taj­kun Milan Beko sta se bolje sezna­nila v času, ko je Droga Kolinska pre­vze­mala srb­ski družbi«
• 29.12. 2007: Delo: »naj­ve­čje zasluge za to ima pred­se­dnik vlade, ki je pri gla­so­va­nju o (ne)zaupnici vladi napo­ve­dal vojno vsem taj­ku­nom na Slovenskem«

Od jeseni 2007 dalje pa je raba te besede prak­tično eksplodirala.

Google nami­guje, da so taj­kuni nasle­dnji: Šrot (12.300 zadet­kov), Bavčar (6.470 zadet­kov) in Lah (4.600 zadet­kov) — nobena druga slo­ven­ska oseba ne pre­seže 4.000 zadet­kov. A Google se moti, saj je Bojan Šrot, nek­da­nji alpi­nist, lepo povedal:

»V Sloveniji je s taj­kuni tako kot z jetiji. Nekateri so trdno pre­pri­čani, da obsta­jajo, ampak nihče jih še ni našel.«