Prejemniki državne pomoči

Državna SID banka je ban­kam name­nila 100 mili­jo­nov evrov dav­ko­pla­če­val­skega denarja, za namen finan­ci­ra­nja malih in sre­dnjih pod­je­tij, pod dolo­če­nimi pogoji med dru­gim tudi, da denar »ne bo pora­bljen za taj­kun­ska posojila.«

Kot poro­čajo Finance, jav­nost nikoli ne bo izve­dela, kdo je pre­je­mnik tega denarja in ali so pogod­bena dolo­čila spo­što­vana. Gre namreč za ban­čno taj­nost. Ko enkrat denar pride od dav­ko­pla­če­val­cev v banko, postane infor­ma­cija o nje­govi porabi naj­strožje varo­vana skriv­nost. Šef SID banke in finančni mini­ster zatrjujeta:

• da se nad­zor nad porabo opravlja,
• da možno­sti zlo­rabe vedno ostajajo,
• da je že bilo odkrito nekaj nepravilnosti,
• in da zne­ski nepra­vil­no­sti niso »skrb zbujajoči«.

Vprašanje:

Ali je takšno pri­kri­va­nje infor­ma­cij normalno?

Možni odgo­vori:

a) da, saj bo mini­ster poskr­bel, da bo vse v redu
b) ne, ker ima jav­nost pra­vico vedeti, kaj se z dav­ko­pla­če­val­skim denar­jem dogaja
c) da, kajti po tem, ko je država pobrala davke, je zdaj to njen denar in nje­go­vih bivših lastni­kov nič ne briga, kaj bodo pred­stav­niki države  z njim počeli
d) ni sicer nor­malno, je pa v tej državi pri­ča­ko­vano
e) da, državni funk­ci­o­narji morajo imeti mane­vr­ski pro­stor, da lahko ukre­pajo brez sitnar­je­nja jav­no­sti, kadar bi bilo treba ubra­niti naci­o­nalni inte­res, npr. repro­gra­mi­rati obve­zno­sti kakega naci­o­nalno pomemb­nega podjetja