Recimo, da imate običajno mešano življenjsko zavarovanje (učeno se mu pravi življenjsko zavarovanje za primer smrti in doživetja).
Objavljeno na Finančni točki, 9. marca 2009
In to zavarovanje želite prekiniti in dvigniti denar. Bodisi ne zmorete več plačevati premije, bodisi nujno potrebujete gotovino in ne morete dobiti posojila ali kaj tretjega. Če je tako, ste v nezavidljivi situaciji.
Prekinitev (ali stornacija) zavarovanja je za imetnika praviloma neugodna, saj je odkupna vrednost (znesek, ki ga bo dobil iz naslova prekinjene police) lahko obremenjena s stroški ali davki. Izkupiček je ponavadi nižji od tistega, ki ga imetnik police pričakuje upoštevajoč, kolikšno premijo je doslej že vplačal. Poleg tega mnoge zavarovalnice dovolijo odkup zavarovanja samo pod določenimi pogoji (brezposelnost, izselitev iz države, razveza), sicer pa ne. Pa še časovni dejavnik igra vlogo: v prvih letih po sklenitvi zavarovanja je odkupna vrednost police nizka ali nikakršna.
Namesto odkupa police njena prodaja
Imetniki polic (zavarovalci), ki se znajdejo v taki situaciji in potrebujejo denar, so zaradi tega motivirani za iskanje ugodnejše možnosti. Ta možnost je prodaja pravic in obveznosti iz zavarovalne pogodbe in je v marsikateri državi že precej razširjena. V Veliki Britaniji obstaja trgovanje z »rabljenimi« policami življenjskih zavarovanj že od 19. stoletja, dobro je uveljavljeno v Nemčiji, razvija se tudi v Avstriji.
Kako prodaja police poteka? Imamo dve stranki: prodajalca, ki ima polico, ki je ne želi plačevati do zapadlosti, pač pa želi denar takoj. Na drugi strani je kupec, ki je pripravljen to polico plačevati naprej, v zameno za pridobitev vseh pravic iz nje. Če se ostali elementi zavarovalne pogodbe (trajanje, premija, kritja ipd.) ne spremenijo, je taka sprememba za zavarovalnico možna. Kot je potrdila Mateja Keržič, članica uprave KD Življenje, bi v takem primeru spremembo zavarovalca pri KD Življenju opravili s pomočjo indosamenta. Vendar pa opozarja:
»Po veljavnem Zakonu o dohodnini se dohodnine ne plačuje od dohodka iz življenjskega zavarovanja, če sta sklenitelj zavarovanja (zavarovalec) in upravičenec ob doživetju ena in ista oseba. Pri prenosu pravic zavarovalec ne ostane ista oseba, zato ta sprememba ni davčno ugodna, saj mora zavarovalec ob doživetju plačati dohodnino od razlike med izplačano zavarovalno vsoto in vplačano premijo v celotnem obdobju trajanja zavarovanja.«
Za spremembo zavarovalca je potrebno soglasje zavarovalnice. V zgoraj omenjenih državah je večina prodaj polic opravljena na ta način. Kadar pa soglasja zavarovalnice ni, se prenos izvede s odstopom terjatev. Potrebnih je še nekaj papirjev, s katerimi prodajalec kupca pooblasti, da bo zares lahko uveljavil vse pravice, ki jih kupuje, kajti zavarovalnici je treba v primeru smrti zavarovane osebe dostaviti uradne dokumente.
Prodajalec od kupca dobi višji znesek, kot bi ga dobil od zavarovalnice (po odbitju vseh stroškov in morebitnih davkov), kupec pa investira ta denar in prevzame obveznost plačevanja premij do konca, nakar lahko na zavarovalni pogodbi spremeni osebo, ki je upravičenec za primer smrti in osebo, ki je upravičenec za primer doživetja, ki potemtakem prejme zavarovalnino, ko mine zavarovalna doba, ali še prej, če že pred tem pride do smrti zavarovane osebe (oseba, katere življenje je zavarovano, ostane ista kot prej).
Kupec bo svojo naložbo vrednotil kot sedanjo vrednost bodočih koristi, ki jih ima s to polico. To so npr.: zavarovalnina ob smrti ali doživetju ter s tem povezani pretekli in bodoči pripisani dobički. Za zavarovalnico je ta transakcija nevtralna, zanjo se spremeni le to, kam bo nekoč nakazala denar.
Zakaj se prodajalcu to bolj izplača?
Za koliko je višji izkupiček prodajalca od tistega pri odkupu pri zavarovalnici? Po podatkih avstrijskega podjetja Zweitmarkt Lebensversicherungsvermittlung GmbH gre običajno za 5 do 15 odstotkov. Konkreten primer iz njihove prakse je naslednji:
Gospod Markus P. je pred osmimi leti sklenil desetletno polico klasičnega življenjskega zavarovanja in vplačal 14.000 evrov. Polica mu trenutno obljublja zavarovalno vsoto 22.571 evrov ob izteku zavarovanja čez dve leti. A gospod Markus nujno potrebuje denar danes. V primeru odkupa bi od zavarovalnice dobil 17.043 evrov, medtem ko bi pri prodaji na sekundarnem trgu dobil 18.750 evrov, ali 1.707 evrov več..
Sekundarni trg rabljenih polic
Da bi trg življenjskih polic dobro deloval, mora biti na eni strani dovolj prodajalcev (v Avstriji, na primer, se letno stornira preko 300.000 polic življenjskega zavarovanja). Na drugi so potrebni kupci, torej investitorji, ki imajo interes vstopiti v tovrstne pogodbe. Kot vmesni člen v verigi pa je potreben še »organizator«, torej posrednik, ki pripelje kupca k prodajalcu ali obratno. V tujini so to vlogo prevzeli kar zavarovalni posredniki, pri kateri je tako poleg »nove« možno kupiti tudi »rabljeno« polico ali pa obstoječo polico ponuditi v prodajo. Da bi stranke za to možnost sploh izvedele, so britanske zavarovalnice zakonsko obvezane, da svoje stranke v splošnih pogojih izrecno obvestijo, da je polico ŽZ načeloma možno tudi prodati na sekundarnem trgu.
Pri nas vsi ti pogoji še niso izpolnjeni, a zadeva je zakonsko in tehnično izvedljiva in se jo da izpeljati, če sami najdete kupca in se z njim ustrezno dogovorite. Načeloma bi kupec lahko prišel tudi iz druge članice EU, a pri majhnem trgu ni pričakovati, da bi se interes za organizacijo sekundarnega trga v Sloveniji pojavil izven Slovenije.
Zakaj pri nas še ne?
Zakaj se trg rabljenih polic pri nas še ni razvil? Mag. Tomo Mrdjen, direktor slovenske podružnice avstrijske zavarovalnice Wiener Staedtische, vidi vzroke v tem, da imamo možnost sklepati ŽZ pri katerih se vrednost police realno ohranja v daljšem časovnem obdobju šele cca. 19 let (valutna klavzula), prej te police niso imele stalne realne vrednosti čez daljše obdobje in da je zavarovalni trg doslej stalno napredoval — novi produkti so bili boljši od starih, ki zato niso bili tako zanimivi. Obenem dodaja:
»Zavedanje ljudi, kakšna je vrednost polic ŽZ na dolgi rok še ni visoko — ljudje težko ocenijo, koliko so npr. vredne police, ki so sedaj stare npr. 10 let in je v njih »shranjeno« veliko dobičkov iz dobrih pred-kriznih časov. Predvsem pa velja, da so se doslej finančni posredniki fokusirali na pridobivanje novih strank za ŽZ. Z zasičenostjo trga pa bodo začeli iskati nove tržne niše in ena od njih bo zagotovo tudi organiziran trg »rabljenih« polic. Pri finančnih produktih se namreč izkaže, da šele dobro organiziran sektor finančnega posredništva omogoča razvoj trgovanja.«
Za učinkovito trgovanje mora biti trg kolikor toliko pregleden, da se ve vsaj približno, s čim se trguje. Pri nas je težko primerjati npr. Triglavovo klasično polico iz leta 1993, z Merkurjevo iz leta 1998 ali Adriaticovo iz leta 2003. Splošni pogoji so se skozi čas kar precej spreminjali. Kupec (ali eventuelno organizator trga) bi moral zbrati veliko informacij, da bi lahko ocenil, katero polico se mu splača kupiti in po koliko, kajti zbranih potrebnih podatkov o pripisih dobičkov za različne vrste polic ni na voljo. Za posredovanje informacij o konkretni polici pa je seveda potrebno pisno soglasje zavarovalca.
Konkreten primer
Spodnja tabela prikazuje situacijo po letih, v primeru 20-letne police klasičnega ŽZ, sklenjene pri zavarovalnici Wiener Staedtische za 40-letnega moškega.
klikni za povečavo
RSS prispevki
Mobilno
Družabno
Z zavarovalno polico na Bolho?
Recimo, da imate običajno mešano življenjsko zavarovanje (učeno se mu pravi življenjsko zavarovanje za primer smrti in doživetja).
Namesto odkupa police njena prodaja
Imetniki polic (zavarovalci), ki se znajdejo v taki situaciji in potrebujejo denar, so zaradi tega motivirani za iskanje ugodnejše možnosti. Ta možnost je prodaja pravic in obveznosti iz zavarovalne pogodbe in je v marsikateri državi že precej razširjena. V Veliki Britaniji obstaja trgovanje z »rabljenimi« policami življenjskih zavarovanj že od 19. stoletja, dobro je uveljavljeno v Nemčiji, razvija se tudi v Avstriji.
Kako prodaja police poteka? Imamo dve stranki: prodajalca, ki ima polico, ki je ne želi plačevati do zapadlosti, pač pa želi denar takoj. Na drugi strani je kupec, ki je pripravljen to polico plačevati naprej, v zameno za pridobitev vseh pravic iz nje. Če se ostali elementi zavarovalne pogodbe (trajanje, premija, kritja ipd.) ne spremenijo, je taka sprememba za zavarovalnico možna. Kot je potrdila Mateja Keržič, članica uprave KD Življenje, bi v takem primeru spremembo zavarovalca pri KD Življenju opravili s pomočjo indosamenta. Vendar pa opozarja:
Za spremembo zavarovalca je potrebno soglasje zavarovalnice. V zgoraj omenjenih državah je večina prodaj polic opravljena na ta način. Kadar pa soglasja zavarovalnice ni, se prenos izvede s odstopom terjatev. Potrebnih je še nekaj papirjev, s katerimi prodajalec kupca pooblasti, da bo zares lahko uveljavil vse pravice, ki jih kupuje, kajti zavarovalnici je treba v primeru smrti zavarovane osebe dostaviti uradne dokumente.
Prodajalec od kupca dobi višji znesek, kot bi ga dobil od zavarovalnice (po odbitju vseh stroškov in morebitnih davkov), kupec pa investira ta denar in prevzame obveznost plačevanja premij do konca, nakar lahko na zavarovalni pogodbi spremeni osebo, ki je upravičenec za primer smrti in osebo, ki je upravičenec za primer doživetja, ki potemtakem prejme zavarovalnino, ko mine zavarovalna doba, ali še prej, če že pred tem pride do smrti zavarovane osebe (oseba, katere življenje je zavarovano, ostane ista kot prej).
Kupec bo svojo naložbo vrednotil kot sedanjo vrednost bodočih koristi, ki jih ima s to polico. To so npr.: zavarovalnina ob smrti ali doživetju ter s tem povezani pretekli in bodoči pripisani dobički. Za zavarovalnico je ta transakcija nevtralna, zanjo se spremeni le to, kam bo nekoč nakazala denar.
Zakaj se prodajalcu to bolj izplača?
Za koliko je višji izkupiček prodajalca od tistega pri odkupu pri zavarovalnici? Po podatkih avstrijskega podjetja Zweitmarkt Lebensversicherungsvermittlung GmbH gre običajno za 5 do 15 odstotkov. Konkreten primer iz njihove prakse je naslednji:
Gospod Markus P. je pred osmimi leti sklenil desetletno polico klasičnega življenjskega zavarovanja in vplačal 14.000 evrov. Polica mu trenutno obljublja zavarovalno vsoto 22.571 evrov ob izteku zavarovanja čez dve leti. A gospod Markus nujno potrebuje denar danes. V primeru odkupa bi od zavarovalnice dobil 17.043 evrov, medtem ko bi pri prodaji na sekundarnem trgu dobil 18.750 evrov, ali 1.707 evrov več..
Sekundarni trg rabljenih polic
Da bi trg življenjskih polic dobro deloval, mora biti na eni strani dovolj prodajalcev (v Avstriji, na primer, se letno stornira preko 300.000 polic življenjskega zavarovanja). Na drugi so potrebni kupci, torej investitorji, ki imajo interes vstopiti v tovrstne pogodbe. Kot vmesni člen v verigi pa je potreben še »organizator«, torej posrednik, ki pripelje kupca k prodajalcu ali obratno. V tujini so to vlogo prevzeli kar zavarovalni posredniki, pri kateri je tako poleg »nove« možno kupiti tudi »rabljeno« polico ali pa obstoječo polico ponuditi v prodajo. Da bi stranke za to možnost sploh izvedele, so britanske zavarovalnice zakonsko obvezane, da svoje stranke v splošnih pogojih izrecno obvestijo, da je polico ŽZ načeloma možno tudi prodati na sekundarnem trgu.
Pri nas vsi ti pogoji še niso izpolnjeni, a zadeva je zakonsko in tehnično izvedljiva in se jo da izpeljati, če sami najdete kupca in se z njim ustrezno dogovorite. Načeloma bi kupec lahko prišel tudi iz druge članice EU, a pri majhnem trgu ni pričakovati, da bi se interes za organizacijo sekundarnega trga v Sloveniji pojavil izven Slovenije.
Zakaj pri nas še ne?
Zakaj se trg rabljenih polic pri nas še ni razvil? Mag. Tomo Mrdjen, direktor slovenske podružnice avstrijske zavarovalnice Wiener Staedtische, vidi vzroke v tem, da imamo možnost sklepati ŽZ pri katerih se vrednost police realno ohranja v daljšem časovnem obdobju šele cca. 19 let (valutna klavzula), prej te police niso imele stalne realne vrednosti čez daljše obdobje in da je zavarovalni trg doslej stalno napredoval — novi produkti so bili boljši od starih, ki zato niso bili tako zanimivi. Obenem dodaja:
Za učinkovito trgovanje mora biti trg kolikor toliko pregleden, da se ve vsaj približno, s čim se trguje. Pri nas je težko primerjati npr. Triglavovo klasično polico iz leta 1993, z Merkurjevo iz leta 1998 ali Adriaticovo iz leta 2003. Splošni pogoji so se skozi čas kar precej spreminjali. Kupec (ali eventuelno organizator trga) bi moral zbrati veliko informacij, da bi lahko ocenil, katero polico se mu splača kupiti in po koliko, kajti zbranih potrebnih podatkov o pripisih dobičkov za različne vrste polic ni na voljo. Za posredovanje informacij o konkretni polici pa je seveda potrebno pisno soglasje zavarovalca.
Konkreten primer
Spodnja tabela prikazuje situacijo po letih, v primeru 20-letne police klasičnega ŽZ, sklenjene pri zavarovalnici Wiener Staedtische za 40-letnega moškega.
klikni za povečavo