Moralni hazard je izraz, ki v ekonomiji označuje spremenjeno obnašanje osebe, ki računa na to, da ji ne bo treba v celoti nositi posledic svojih dejanj.
Objavljeno v reviji Pravna praksa št. 20, 20. maja 2009
Zaradi tega sprejema bolj tvegane odločitve, kot bi jih sicer. Kadar se moralnemu hazardu priključi še nasprotje med principalom in agentom, kot na primer med delničarji neke banke in njeno upravo, so lahko ustvarjeni pogoji za zgodbo, kot se v zvezi z razvpitimi tajkunskimi krediti te dni odvija v Sloveniji.
»Če se to ne zgodi, bodo ogroženi tisoči delovnih mest, strateško pomembna podjetja bi utegnila končati v tujih rokah, morebitne ‘prisilne’ odprodaje zaseženih delnic bi dokončno zrušile slovenski delniški trg …«
Tako zlovešče napovedi je bilo slišati ob pregovarjanju vladnih političnih strank o reprogramiranju kredita družbi Infond Holding.
Začnimo pri upravljanju podjetij (corporate governance). Pristojnosti, postopki in odgovornosti vpletenih se kljub več kot desetletni praksi še niso ustrezno razbistrili. Najbolj viden indikator klavrne kakovosti nadzorovanja gospodarskih družb je množica posebnih revizij, ki na zahtevo lastnikov letos potekajo v različnih gospodarskih družbah in so namenjene pridobivanju podatkov o preteklih poslih, med drugim tudi v največjih bankah, Novi Ljubljanski banki (NLB) in Novi KBM. Večina teh revizij bi bila bržkone nepotrebna, če bi nadzorni sveti bolj zavzeto opravljali svoje naloge.
V razmerah šibkega nadzora, poceni denarja in rastočih delniških trgov so na plodna tla naletela povpraševanja po tajkunskih kreditih, torej takih, ki so namenjeni za prevzeme ali lastniško konsolidacijo, pri katerih kot zavarovanje služijo vrednostni papirji. Lastniška konsolidacija je bila praviloma izpeljana s pomočjo lastniške verige močno zadolženih »praznih« podjetij, brez lastne dejavnosti in praktično brez zaposlenih, ki služijo predvsem maksimiranju učinka finančnega vzvoda. Najbolj znana tovrstna primera sta verigi FB Investicije-Maksima Holding-Istrabenz in Kolonel-Center Naložbe-Infond Holding-Pivovarna Laško.
Težave banke pri takem kreditiranju so dveh vrst. Prvič, posojilo enemu izmed členov v verigi ni neodvisno od posojila drugemu. Potop enega od členov lahko prenese nesposobnost odplačevanja posojila po verigi navzgor do samega vrha. Drugič, če se razmere na trgih spremenijo tako, da delnice močno padejo – in to se je zgodilo – je hkrati z oslabljeno sposobnostjo vračanja posojila s strani posojilojemalca znižana tudi vrednost njegovega zavarovanja. In ker gre za kratkoročna posojila, za katera je bilo bojda domenjeno, da jih bodo podaljševali, dokler bo treba, je jasno, da je celotna hiša iz kart temeljila na tem, da bodo kreditojemalci obresti servisirali iz tekočih donosov, glavnica pa bi bila poplačana nekoč v neopredeljeni prihodnosti, s pomočjo prodaje naložb po – pričakovano – višjih cenah.
Pozitiven izhod za obe pogodbeni stranki takih kreditov je bil torej odvisen izključno od tega, kolikšen denarni tok bo prevzemnikom uspelo izčrpati iz podjetij na koncu verige, ki jih posredno upravljavsko kontrolirajo, ter ali bodo uspeli v pravem času svoje naložbe prodati dražje, kot so jih kupili.
V času, ko so prevzemniki večmilijonski kredit dobili samo na »dobro ime«, ne da bi zastavili lastno premoženje, je bila njihova situacija močno nesimetrična. Potencialna izguba je bila majhna, potencialni dobiček pa zelo velik. Pri bankah kreditodajalkah, vsaj tistih s slabim ali nikakršnim zavarovanjem, pa je to razmerje prejkone obrnjeno. Že iz tistega, kar je bilo v medijih objavljeno o dolgovih Istrabenza, je razvidno, da banke pri tovrstnem kreditiranju niso bile ravno zelo previdne. Morda so tiste v pretežni državni lasti tudi zato pred lastnimi nadzorniki skrivale pomembne podrobnosti o poslovanju, sklicujoč se na bančno tajnost. Prav nebogljeno je na televiziji deloval finančni minister, ki ni vedel ne, kaj se v NLB dogaja, ne, kaj in koga sploh sme o tem povprašati.
Ko se je silovitemu padcu delniških tečajev pridružil še kreditni krč, je razgalil dejstvo, da je vsak evro posojila, odobrenega za podaljševanje tajkunskih kreditov, en evro manj na voljo za kreditiranje »realnega« gospodarstva. To je tisto, kar je dokončno povzročilo, da je običajen bančni posel eskaliral v pravo politično krizo, z zamegljevanjem in politikantskimi vložki na obeh straneh.
Edini res pomembni problem na stičišču politike in prava pri tem ostaja vprašanje uveljavljanja legitimnega lastniškega interesa v gospodarskih družbah, ki so (še) v pretežni državni lasti. Dokler je država velik lastnik, naj svoj interes tudi odločno in odgovorno uveljavlja, še posebej kadar gre za prerazdeljevanje davkoplačevalskega denarja: v tem primeru državnih jamstev bankam. Če pa tega ne misli, ne zmore ali ne zna, pa je bolje, da take deleže proda.
RSS prispevki
Mobilno
Družabno
Odločno uveljavljanje ali odprodaja
Moralni hazard je izraz, ki v ekonomiji označuje spremenjeno obnašanje osebe, ki računa na to, da ji ne bo treba v celoti nositi posledic svojih dejanj.
Tako zlovešče napovedi je bilo slišati ob pregovarjanju vladnih političnih strank o reprogramiranju kredita družbi Infond Holding.
Začnimo pri upravljanju podjetij (corporate governance). Pristojnosti, postopki in odgovornosti vpletenih se kljub več kot desetletni praksi še niso ustrezno razbistrili. Najbolj viden indikator klavrne kakovosti nadzorovanja gospodarskih družb je množica posebnih revizij, ki na zahtevo lastnikov letos potekajo v različnih gospodarskih družbah in so namenjene pridobivanju podatkov o preteklih poslih, med drugim tudi v največjih bankah, Novi Ljubljanski banki (NLB) in Novi KBM. Večina teh revizij bi bila bržkone nepotrebna, če bi nadzorni sveti bolj zavzeto opravljali svoje naloge.
V razmerah šibkega nadzora, poceni denarja in rastočih delniških trgov so na plodna tla naletela povpraševanja po tajkunskih kreditih, torej takih, ki so namenjeni za prevzeme ali lastniško konsolidacijo, pri katerih kot zavarovanje služijo vrednostni papirji. Lastniška konsolidacija je bila praviloma izpeljana s pomočjo lastniške verige močno zadolženih »praznih« podjetij, brez lastne dejavnosti in praktično brez zaposlenih, ki služijo predvsem maksimiranju učinka finančnega vzvoda. Najbolj znana tovrstna primera sta verigi FB Investicije-Maksima Holding-Istrabenz in Kolonel-Center Naložbe-Infond Holding-Pivovarna Laško.
Težave banke pri takem kreditiranju so dveh vrst. Prvič, posojilo enemu izmed členov v verigi ni neodvisno od posojila drugemu. Potop enega od členov lahko prenese nesposobnost odplačevanja posojila po verigi navzgor do samega vrha. Drugič, če se razmere na trgih spremenijo tako, da delnice močno padejo – in to se je zgodilo – je hkrati z oslabljeno sposobnostjo vračanja posojila s strani posojilojemalca znižana tudi vrednost njegovega zavarovanja. In ker gre za kratkoročna posojila, za katera je bilo bojda domenjeno, da jih bodo podaljševali, dokler bo treba, je jasno, da je celotna hiša iz kart temeljila na tem, da bodo kreditojemalci obresti servisirali iz tekočih donosov, glavnica pa bi bila poplačana nekoč v neopredeljeni prihodnosti, s pomočjo prodaje naložb po – pričakovano – višjih cenah.
Pozitiven izhod za obe pogodbeni stranki takih kreditov je bil torej odvisen izključno od tega, kolikšen denarni tok bo prevzemnikom uspelo izčrpati iz podjetij na koncu verige, ki jih posredno upravljavsko kontrolirajo, ter ali bodo uspeli v pravem času svoje naložbe prodati dražje, kot so jih kupili.
V času, ko so prevzemniki večmilijonski kredit dobili samo na »dobro ime«, ne da bi zastavili lastno premoženje, je bila njihova situacija močno nesimetrična. Potencialna izguba je bila majhna, potencialni dobiček pa zelo velik. Pri bankah kreditodajalkah, vsaj tistih s slabim ali nikakršnim zavarovanjem, pa je to razmerje prejkone obrnjeno. Že iz tistega, kar je bilo v medijih objavljeno o dolgovih Istrabenza, je razvidno, da banke pri tovrstnem kreditiranju niso bile ravno zelo previdne. Morda so tiste v pretežni državni lasti tudi zato pred lastnimi nadzorniki skrivale pomembne podrobnosti o poslovanju, sklicujoč se na bančno tajnost. Prav nebogljeno je na televiziji deloval finančni minister, ki ni vedel ne, kaj se v NLB dogaja, ne, kaj in koga sploh sme o tem povprašati.
Ko se je silovitemu padcu delniških tečajev pridružil še kreditni krč, je razgalil dejstvo, da je vsak evro posojila, odobrenega za podaljševanje tajkunskih kreditov, en evro manj na voljo za kreditiranje »realnega« gospodarstva. To je tisto, kar je dokončno povzročilo, da je običajen bančni posel eskaliral v pravo politično krizo, z zamegljevanjem in politikantskimi vložki na obeh straneh.
Edini res pomembni problem na stičišču politike in prava pri tem ostaja vprašanje uveljavljanja legitimnega lastniškega interesa v gospodarskih družbah, ki so (še) v pretežni državni lasti. Dokler je država velik lastnik, naj svoj interes tudi odločno in odgovorno uveljavlja, še posebej kadar gre za prerazdeljevanje davkoplačevalskega denarja: v tem primeru državnih jamstev bankam. Če pa tega ne misli, ne zmore ali ne zna, pa je bolje, da take deleže proda.
Preberite tudi: