Zamuditi ali ne zamuditi

Način inve­sti­ra­nja »kupi in drži« je zasta­rel in diskreditiran.

To trdi­tev je v zadnjem času pogo­sto sli­šati in z njo se naj­brž stri­njajo raz­lične sku­pine nedavno ope­če­nih vlagateljev.

Najprej tisti, ki so v času evfo­rije pre­po­zno sko­čili na vlak in potem panično pro­da­jali po niz­kih cenah, kljub temu, da še zda­leč ni minilo tisto mini­malno pri­po­ro­čeno obdo­bje za del­ni­ške naložbe. Potem tisti, ki niso upo­šte­vali pra­vila o niža­nju tve­ga­no­sti kot se časovno bliža konec nalož­be­nega obdo­bja, npr. neso­jeni ame­ri­ški upo­ko­jenci, ki jih je seda­nja kriza odvzela velik del pokoj­nin­skih pri­hran­kov v del­ni­ških nalož­bah. Ali bolj na splo­šno: nad­pov­prečno so bili pri­za­deti tisti, ki so imeli por­t­felj pre­ti­rano tve­gan, ker so zane­mar­jali manj dono­sne in manj tve­gane sesta­vine, kot so obve­znice in denar.

Če »kupi in drži« ne deluje, ali se potem­ta­kem boljše obnese nje­govo naspro­tje, tem­pi­ra­nje trga (mar­ket timing) ozi­roma po domače, lovlje­nje vrha (za pro­dajo) in dna v ciklu (za nakupe). Seveda, nesporno je tak način lahko bistveno dono­snejši. Pod dolo­če­nimi pogoji. In sicer, da smo veliko več­krat zadeli pra­vilno, torej nakup poceni, pro­daja dražje, kot pa obra­tno. Zakaj veliko več­krat? Ker nam pri tem poče­tju naga­jajo davki in tran­sak­cij­ski stro­ški. Če pa nam zade­va­nje ni šlo dobro od rok, pa lahko mar­ket timing oči­tno pri­nese tudi pre­cej slabši rezul­tat od metode »kupi in drži«. Ker je pri tem­pi­ra­nju trga potrebno veli­ko­krat zadeti pravo smer, bo vla­ga­telj sča­soma posta­jal pre­vi­dnejši v izo­gi­ba­nju nakupa blizu more­bi­tnih lokal­nih vrhov. Oziroma, posku­šal bo čakati na tre­nutke pred ver­je­tnim obra­tom nav­zgor. Pri tem se mu lahko zgodi kla­sična napaka, da zamudi glav­nino rasti in vstopi pre­po­zno. O tem, kako velik vpliv ima lahko ta zamuda na dono­snost dol­go­roč­nega vla­ga­te­lja, je bilo po svetu opra­vljeno kar pre­cej raziskav.

Zamuda je lahko draga stvar

Gre torej za to, koliko izgu­bimo, če nismo inve­sti­rani v času naj­ve­čjih rasti. Prva dva pri­mera, ki ju pri­ka­zu­jeta sose­dnja grafa, sta iz knjige Charlesa D. Ellisa Winning the Loser’s Game ali Kako zma­gati v igri pora­žen­cev.

Prvi pri­ka­zuje raz­liko v dol­go­ročni pov­prečni dose­ženi dono­sno­sti (18 let) med stalno naložbo v ame­ri­ški del­ni­ški indeks S&P 500 ter tako, ki je v tem času nekaj dni zamu­dila (vla­ga­telj v tistih dneh ni bil inve­sti­ran). Vidimo lahko, da je vpliv zelo velik, kajti vsaka odsto­tna točka se pri dol­gih obdo­bjih še kako pozna. Ubogih 30 dni odso­tno­sti (ne gre za nepre­ki­nje­nih mesec dni, pač pa 30 dni z naj­ve­čjimi skoki nav­zgor v ome­nje­nem obdo­bju) bi rezul­tat vla­ga­te­lja dra­ma­tično pokva­rilo — zna­šal bi samo 11,2% name­sto 18,4%. Seveda je ta »samo« treba jemati z rezervo, kajti številčni rezul­tat je seveda odvi­sen od tega, katero obdo­bje in trg vza­memo in leto 2000 je bilo leto vrha prej­šnjega bor­znega balona.

Zamujena leta

Kaj pa, če opa­zu­jemo še daljše obdo­bje in odso­tnost merimo v letih name­sto v dne­vih? O tem govori drugi graf. Ta pri­ka­zuje rast zače­tne naložbe v višini enega dolarja v izje­mno dol­gem obdo­bju od leta 1928 do leta 2000. Ob stalni inve­sti­ra­no­sti v del­nice inde­ksa S&P 500 (s pri­la­go­di­tvijo za obdo­bje pred usta­no­vi­tvijo tega kon­kre­tnega inde­ksa leta 1957) jih je iz enega dolarja nastalo 1600. Če smo bili odso­tni leta 1933, ob koncu naj­huj­šega obdo­bja velike depre­sije, pa smo ob sko­raj 600 dolar­jev. To bi bil neto rezul­tat odlo­či­tve, da s trga izsto­pimo ob koncu 1932 in se nanj vrnemo v začetku 1934. To bi seveda pome­nilo eno od tistih zgo­raj ome­nje­nih napač­nih odlo­či­tev, se pravi pro­dajo del­nic pri niz­kih cenah in nato kasnejši nakup po bistveno viš­jih). In ker se ta napaka zgodi dokaj zgo­daj v zelo dol­gem obdo­bju, se njen uči­nek skozi čas mul­ti­pli­cira in tako pride do teh 600 dolar­jev raz­like. Dodatna leta takih napač­nih odso­tno­sti s trga bi rezul­tat še poslab­šala in zamu­jena tri leta bi nam izku­pi­ček zmanj­šala na borih 29 odstot­kov pol­nega rezultata.

Tudi v dru­gih obdo­bjih in na dru­gih trgih

Če vza­memo dru­gačno obdo­bje, so rezul­tati podobni. Sosednja tabela (vir: Raymond James & Associates, Inc.) pri­ka­zuje podo­ben izra­čun za obdo­bje od leta 1988 do 2007. 30 izgu­blje­nih dni bi vla­ga­te­ljevo dono­snost raz­po­lo­vilo. Spet podobni so rezul­tati tudi, če pogle­damo druge del­ni­ške inde­kse. Spodnja tabela (vir: Fidelity International) pri­merja bri­tan­ski, nem­ški, ame­ri­ški, fran­co­ski in hon­gkon­gški indeks v obdo­bju od 31.5. 1993 do 30.5. 2008 v lokal­nih valu­tah. Pri 40 izpu­šče­nih dne­vih bi bili na vseh trgih že v minusu. Seveda je tovr­stna pred­po­stavka nere­a­li­stična — človek bi moral imeti never­je­tno nesrečno roko, da bi bil odso­ten ravno v teh sla­bih dne­vih, a gre bolj za demon­stra­cijo učinka, ki pa se ga da posplo­šiti na obdo­bja, daljša od enega dneva.

Kaj zdaj

V času pisa­nja tega teksta znaša indeks SBI20 3.940, kar pred­sta­vlja 7,6-odstotno rast od začetka leta in 15,6-odstotno rast od zadnjega dna, dose­že­nega 10. marca. Po drugi strani pa je nem­ški indeks DAX tre­nu­tno tik ob izho­diščni vre­dno­sti z začetka leta in že 34% nad dnom, dose­že­nim 6. marca v vre­dno­sti 3.666. Ali gre sedaj res za pri­lo­žnost gene­ra­cij, kot je svoj članek nedavno naslo­vil direk­tor nalož­be­nega sek­torja KD Skladov Andraž Grahek, bo sicer še nekaj časa ostalo odprto vpra­ša­nje. Vseeno pa je za dol­go­roč­nega vla­ga­te­lja, ki s pro­stim denar­jem čaka na vrni­tev na del­ni­ške trge, mnogo indi­cev, da je čas za posto­pno vra­ča­nje že tu, tudi z upo­šte­va­njem še nadalj­njega ohra­nja­nja visoke vola­til­no­sti na trgih. In še se na koncu vrnemo k vpra­ša­nju z začetka: kupi in drži ali tem­pi­ra­nje trga? Nič od obo­jega, v čisti raz­li­čici, pač pa kom­bi­na­cija. V časih absur­dno viso­kih cen (kdo se spo­mni Istrabenza ali Petrola) je škoda ne izsto­piti, tudi če ste dol­go­ročni vla­ga­telj. In v časih pre­ti­ra­va­nja nav­zdol lahko zamu­dimo večino rasti, če pre­več odla­šamo z nakupom.