Odlašanje bo boleče

Vzdržnost slo­ven­skega pokoj­nin­skega sis­tema je poli­tično deli­ka­tna tema, saj so upo­ko­jenci zelo velik del volil­nega telesa in še večji del tistega telesa, ki se voli­tev tudi dejan­sko ude­le­žuje, nji­hova stranka pa je že drugi man­dat članica vla­da­joče koalicije.

To so neu­go­dne oko­li­ščine za reše­va­nje tega pro­blema, ki se zla­goma še poslab­šuje. Dejansko je dokla­dni pokoj­nin­ski sis­tem spro­tnih pri­spev­kov (tako ime­no­vani prvi pokoj­nin­ski ste­ber) nevzdr­žen že danes, saj pokoj­nin­ska bla­gajna zmore s pri­spevki pokri­vati le tri četr­tine izdat­kov, večina pre­o­sta­lega denarja pa pride iz držav­nega pro­ra­čuna. Res pa situ­a­cijo neko­liko zame­gljuje dej­stvo, da pokoj­nin­ska bla­gajna nosi še druge izdatke, ki so po vse­bini soci­alni trans­ferji in ne teme­ljijo na vpla­ča­nih prispevkih.

Oglejmo si poe­no­sta­vljen pre­sek sta­nja dokla­dnega sis­tema in kako kažejo demo­graf­ski podatki za bli­žnjo pri­ho­dnost. Danes je oseba, ki odide v redni sta­ro­stni pokoj, v pov­pre­čju stara 59 let in 2 meseca (ženske manj, moški več). Kot sta poka­zala Ahčan in Polanec¹ , se v Sloveniji tako moški kot ženske skoraj vsi upo­ko­jijo takoj, ko izpol­nijo mini­malne upo­ko­ji­tvene pogoje. Še nekaj nadalj­njih let se bodo gene­ra­cije, ki bodo dose­gale upo­ko­ji­tveno sta­rost in nemu­doma odšle v pokoj, številčno povečevale.

Podatki ZPIZ-a kažejo, da je pov­prečna pokoj­nin­ska doba oseb, ki se sta­ro­stno upo­ko­ju­jejo, 34 let in 11 mese­cev. Trenutna sta­ti­stika kaže, da so pre­te­kli upo­ko­jenci pokoj­nino pre­je­mali v pov­pre­čju 18 let in 3 mesece, dan­da­nes pa ima 59-letni novi upo­ko­je­nec pred seboj sta­ti­stično pri­ča­ko­va­nih še 25 let življe­nja (ženske več, moški manj), kar pomeni zaje­tno podalj­ša­nje življenj­ske dobe in posle­dično povi­ša­nje bre­mena za pokoj­nin­sko bla­gajno. Torej: v sis­tem vpla­ču­jemo 35 let in potem želimo iz njega pre­je­mati 25 let. To raz­merje je bistveno dru­gačno kot kdaj­koli prej.

Kaj pa na drugi strani, pri vsto­pa­nju mla­dih v sis­tem pokoj­nin­skega zava­ro­va­nja? Tudi na tej strani se sta­nje poslab­šuje. Če je vča­sih le manjši del popu­la­cije nada­lje­val študij po sre­dnji šoli, ostali pa so se zapo­slili in pri­čeli vpla­če­vati v pokoj­nin­sko bla­gajno, je danes polo­žaj pre­cej dru­ga­čen. Več kot polo­vica popu­la­cije med 20. in 25. letom nada­ljuje študij na viso­ko­šol­ski ravni, v ter­ci­arno izo­bra­že­va­nje je po zadnjih dosto­pnih podat­kih SURS vklju­če­nih preko 115.000 oseb. Marsikateri študent je sicer študent zgolj na papirju zaradi izko­ri­šča­nja ugo­dno­sti, med dru­gim tudi dela prek študent­skega ser­visa, kjer ne pri­speva v pokoj­nin­sko bla­gajno. Generacije pri­ho­dnjih zavarovancev-vplačnikov pa so že tako ali tako vse manjše. Današnjih tri­de­se­tle­tni­kov je v Sloveniji 31 tisoč, dvaj­se­tle­tni­kov že opa­zno manj, 26 tisoč, med­tem ko je otrok, letos sta­rih 10 let, samo še 18 tisoč.

Brez kake zah­tevne mate­ma­tike lahko ugo­to­vimo, da bi v tem polo­žaju vzdr­žnost dokla­dnega sis­tema lahko popra­vili s kom­bi­na­cijo treh zelo nepri­lju­blje­nih ukre­pov: a) zni­ža­nje pokoj­nin; b) zvi­ša­nje upo­ko­ji­tvene sta­ro­sti in c) bistveno povi­ša­nje pri­spev­nih sto­penj ali števila vklju­če­nih zavarovancev.

Nova vlada je usta­no­vila delovno sku­pino za moder­ni­za­cijo pokoj­nin­skega sis­tema. Glede na poli­tično real­nost in to, da je vsak pre­dlog spre­memb v jav­no­sti in še pose­bej pri sin­di­ka­tih »takoj pri­ča­kan na nož«, kot se je sli­ko­vito izra­zil član sku­pine Dušan Kidrič, je vpra­ša­nje, ali bodo njena pri­po­ro­čila v ustre­zni meri tudi res izpe­ljana. Utegne se izka­zati, da je vlak za dokla­dni sis­tem že odpe­ljal in da bo pokoj­nine še v večji meri kot sedaj pač treba finan­ci­rati iz pro­ra­čuna. Kasnejše krče­nje pra­vic pa bo še bolj boleče.