Investicijske družbe (t. i. idi) so v Sloveniji obsojene na zaton.
Objavljeno v reviji Pravna praksa št. 35, 10. septembra 2009
Vse obstoječe in tiste, ki jih več ni, namreč izvirajo oziroma so izvirale iz privatizacijskih pooblaščenih investicijskih družb (t. i. pidi), ki so pred več kot desetletjem zbirale lastninske certifikate državljanov. Že od leta 2002 pa je zakonsko opredeljeno, da je rok trajanja privatizacijskih investicijskih družb omejen. Po 236. členu Zakona o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (ZISDU-1)1 so se namreč dolžne najpozneje do leta 2011 preoblikovati v vzajemni sklad, ki je sorodna oblika kolektivnega naložbenega podjema z nekoliko strožjimi naložbenimi omejitvami.
Poglavitna posledica tovrstnega preoblikovanja je, da dotedanji delničarji dobijo pravico, da novopridobljene kupone, ki izvirajo iz nekdanjih delnic, unovčijo pri sami družbi za upravljanje (DZU) po »teoretični« ceni, t. i. knjigovodski vrednosti, ki je enaka takratni tržni vrednosti naložb v portfelju. Poenostavljeno rečeno, vlagateljem se s tem poenostavi dvig njihovega denarja in omogoči višji izkupiček, kajti delnice idov na borzi kotirajo z občutnim diskontom na knjigovodsko vrednost, kar pa po preoblikovanju odpade.
Vsi idi, ki so se doslej (2005−2008) že preoblikovali, so za tem res izgubile nekaj sredstev zaradi odlivov, nekatere le malo, druge občuten delež. Odliv sredstev pomeni tudi zmanjšanje osnove, od katere se obračunava upravljavska provizija, ki je glavni vir prihodka za družbe za upravljanje (DZU), ki te investicijske družbe obvladujejo. In ravno strah pred znižanjem prihodkov je verjetno preostale štiri DZU vodil k odlašanju s preoblikovanjem vse do skrajnega roka. Na tak način si čim dlje zagotavljajo visoke prihodke, vendar na račun tega, da svoje delničarje prikrajšujejo za tiste pravice, ki jih nekdanji delničarji osmih že preoblikovanih idov že dolgo uživajo. Vprašljivo je, ali je to odlašanje res v najboljšem interesu delničarjev idov. Gre torej za potencialno nasprotje med lastnikom sredstev (delničarji idov) in upravljavcem teh sredstev (DZU). Še bolj sporno postane to početje, če se poskuša v ta namen vplesti še spremembe zakonodaje.
Tako je Ministrstvo za finance na pobudo štirih vpletenih DZU sredi poletja in brez javne obravnave v vladno obravnavo − s predlogom za sprejem v Državnem zboru po skrajšanem postopku − poslalo predlog novele ZISDU-1D.2 Ta naj bi obveznost preoblikovanja odložila še za nadaljnja tri leta in tako še bolj v prihodnost zamaknila »nevarnost«, da bodo vlagatelji svoj denar iz teh idov dvignili. Argument predlagatelja, da naj bi se s tem odlogom preprečili negativni učinki na trg kapitala in finančni sistem, je neprepričljiv, še posebej ker je dosedanjih osem preoblikovanj potekalo brez kakršnihkoli zaznavnih negativnih posledic zaradi njihovega usklajevanja naložb.
Uveljavitev take novele bi imela torej izrazito nesimetričen učinek. Na eni strani bi koristila prihodkom štirih poslovnih subjektov (družbam za upravljanje, ki te ide upravljajo), na drugi strani pa bi škodovala več kot sto tisoč delničarjem idov. Odprto ostaja tudi vprašanje korporativnega upravljanja, tj. ali so nadzorni sveti teh štirih idov dali soglasje k tej zakonski pobudi DZU, ki bi poslabšala položaj delničarjev, ali pa so uprave DZU to naredile kar na lastno roko. Zanimivo bi bilo tudi vedeti, na katero stran se je postavila Agencija za trg vrednostnih papirjev, ki je bila, kot izhaja iz predloga, vprašana za mnenje. Seveda pa bi ta novela pomenila tudi spreminjanje pravil igre med samo igro.
Da je ministrstvo za finance postopek sprejemanja novele začasno zadržalo, imata največje zasluge mali delničar Tadej Kotnik in Vseslovensko združenje malih delničarjev, ki sta javnost opozorila na neustreznost predloga in s konkretnimi podatki dokazala šibkost argumentov v predlogu novele. Iz te zgodbe sledita dva nauka. Mali delničarji lahko znova ugotovijo, da se ni pametno zanašati na to, da bodo njihove interese zavarovali člani nadzornih svetov ali nadzorna institucija, temveč morajo ukrepati sami. Predlagatelji zakonov pa bi lahko interes civilne družbe (v tem primeru malih delničarjev) upoštevali že v zgodnejših fazah postopka, torej ob istem času, kot dobijo možnost komentirati predloge zakonov razna gospodarska interesna združenja.
Ali je vredno toliko kot nekoč?: Institucionalni lastniki premoženja so se včasih prisiljeni soočiti z ugotovitvijo, da je neka naložba vredna manj kot prej, in znižati vrednost tudi ...
Niste vi za te stvari: Krekovcem finance nikakor ne gredo od rok. Že pred skoraj 10 leti so najprej izgubili Krekovo banko (ki zdaj uspešno deluje v skupini Raiffeisen), pot...
Izrečenih kazni ne morejo skrivati: Eden od neobičajnih zakonskih predpisov je tisti, ki slovenskim družbam za upravljanje zapoveduje, da same na svojih spletnih straneh objavijo, kadar ...
Citat dneva
Adversity makes men; good fortune makes monsters. -- French proverb
RSS prispevki
Mobilno
Družabno
Ne tako hitro!
Investicijske družbe (t. i. idi) so v Sloveniji obsojene na zaton.
Poglavitna posledica tovrstnega preoblikovanja je, da dotedanji delničarji dobijo pravico, da novopridobljene kupone, ki izvirajo iz nekdanjih delnic, unovčijo pri sami družbi za upravljanje (DZU) po »teoretični« ceni, t. i. knjigovodski vrednosti, ki je enaka takratni tržni vrednosti naložb v portfelju. Poenostavljeno rečeno, vlagateljem se s tem poenostavi dvig njihovega denarja in omogoči višji izkupiček, kajti delnice idov na borzi kotirajo z občutnim diskontom na knjigovodsko vrednost, kar pa po preoblikovanju odpade.
Vsi idi, ki so se doslej (2005−2008) že preoblikovali, so za tem res izgubile nekaj sredstev zaradi odlivov, nekatere le malo, druge občuten delež. Odliv sredstev pomeni tudi zmanjšanje osnove, od katere se obračunava upravljavska provizija, ki je glavni vir prihodka za družbe za upravljanje (DZU), ki te investicijske družbe obvladujejo. In ravno strah pred znižanjem prihodkov je verjetno preostale štiri DZU vodil k odlašanju s preoblikovanjem vse do skrajnega roka. Na tak način si čim dlje zagotavljajo visoke prihodke, vendar na račun tega, da svoje delničarje prikrajšujejo za tiste pravice, ki jih nekdanji delničarji osmih že preoblikovanih idov že dolgo uživajo. Vprašljivo je, ali je to odlašanje res v najboljšem interesu delničarjev idov. Gre torej za potencialno nasprotje med lastnikom sredstev (delničarji idov) in upravljavcem teh sredstev (DZU). Še bolj sporno postane to početje, če se poskuša v ta namen vplesti še spremembe zakonodaje.
Tako je Ministrstvo za finance na pobudo štirih vpletenih DZU sredi poletja in brez javne obravnave v vladno obravnavo − s predlogom za sprejem v Državnem zboru po skrajšanem postopku − poslalo predlog novele ZISDU-1D.2 Ta naj bi obveznost preoblikovanja odložila še za nadaljnja tri leta in tako še bolj v prihodnost zamaknila »nevarnost«, da bodo vlagatelji svoj denar iz teh idov dvignili. Argument predlagatelja, da naj bi se s tem odlogom preprečili negativni učinki na trg kapitala in finančni sistem, je neprepričljiv, še posebej ker je dosedanjih osem preoblikovanj potekalo brez kakršnihkoli zaznavnih negativnih posledic zaradi njihovega usklajevanja naložb.
Uveljavitev take novele bi imela torej izrazito nesimetričen učinek. Na eni strani bi koristila prihodkom štirih poslovnih subjektov (družbam za upravljanje, ki te ide upravljajo), na drugi strani pa bi škodovala več kot sto tisoč delničarjem idov. Odprto ostaja tudi vprašanje korporativnega upravljanja, tj. ali so nadzorni sveti teh štirih idov dali soglasje k tej zakonski pobudi DZU, ki bi poslabšala položaj delničarjev, ali pa so uprave DZU to naredile kar na lastno roko. Zanimivo bi bilo tudi vedeti, na katero stran se je postavila Agencija za trg vrednostnih papirjev, ki je bila, kot izhaja iz predloga, vprašana za mnenje. Seveda pa bi ta novela pomenila tudi spreminjanje pravil igre med samo igro.
Da je ministrstvo za finance postopek sprejemanja novele začasno zadržalo, imata največje zasluge mali delničar Tadej Kotnik in Vseslovensko združenje malih delničarjev, ki sta javnost opozorila na neustreznost predloga in s konkretnimi podatki dokazala šibkost argumentov v predlogu novele. Iz te zgodbe sledita dva nauka. Mali delničarji lahko znova ugotovijo, da se ni pametno zanašati na to, da bodo njihove interese zavarovali člani nadzornih svetov ali nadzorna institucija, temveč morajo ukrepati sami. Predlagatelji zakonov pa bi lahko interes civilne družbe (v tem primeru malih delničarjev) upoštevali že v zgodnejših fazah postopka, torej ob istem času, kot dobijo možnost komentirati predloge zakonov razna gospodarska interesna združenja.
Preberite tudi: