Če za vožnjo osebnega vozila potrebujem vozniško dovoljenje, potem ga potrebujem tudi za vožnjo avtodoma ali kombija, mar ne? Logično bi že bilo tako. A ta logika odpove pri predpisih za trženje nekaterih finančnih storitev.
Objavljeno v reviji Pravna praksa št. 39, 8. oktobra 2009
Za kaj gre? »Paketni naložbeni produkt za male vlagatelje« je splošno poimenovanje za raznovrstne finančne produkte, ki jih po svetu ponujajo banke, zavarovalnice in druge finančne inštitucije, posredno pa so povezani z gibanjem delnic ali delniških indeksov ali kakih drugih finančnih inštrumentov ter vključujejo tudi možnost izgube v primeru negativnih gibanj na trgih. Gre za bolj ali manj zapletene produkte, namenjene ne profesionalcem, temveč običajnim, neinformiranim vlagateljem, in zato zanje v večini držav veljajo posebni predpisi za zaščito potrošnikov. Namen teh predpisov je zagotoviti zadostno informiranost potencialnih strank in pa poštene postopke pri prodaji tovrstnih kompleksnih produktov potrošnikom. Z upoštevanjem teh predpisov naj bi bila kar se da zmanjšana možnost zavajanja kupcev in preveč agresivne prodaje, ki bi povzročala to, da stranka kupi produkt, ki je zanjo na sploh ali v trenutnih razmerah neprimeren. Posebna pozornost je potrebna predvsem zaradi tega, ker gre praviloma za dolgoročnejša pogodbena razmerja: potrošnik utegne rezultate svoje morebitne napačne naložbene odločitve ugotoviti šele denimo po desetih letih od sklenitve pogodbe.
Med take naložbene produkte spadajo vzajemni skladi, ki jih ponujajo družbe za upravljanje, strukturirane vezane vloge in certifikati, ki jih ponujajo banke, in pa naložbena življenjska zavarovanja, ki jih ponujajo zavarovalnice. Kljub temu, da gre za produkte s podobnimi lastnostmi, pa se predpisi za njihovo trženje marsikje precej razlikujejo. Potrošnik zato pri nakupu police življenjskega zavarovanja ni enako zaščiten kot pri nakupu vzajemnega sklada. Pri vzajemnem skladu ima denimo pravico do dokaj podrobnih informacij v obliki izvlečka prospekta sklada in revidiranega letnega poročila sklada, pri naložbenih policah pa te možnosti nima.
Zmedo v marsikateri državi še poveča dejstvo, da nadzorujejo banke, zavarovalnice in družbe za upravljanje različne nadzorne inštitucije. To velja tudi za Slovenijo: banke spadajo pod Banko Slovenije, zavarovalnice pod Agencijo za zavarovalni nadzor, družbe za upravljanje pa pod Agencijo za trg vrednostnih papirjev.
Predvsem v Evropi, kjer so omejitve najstrožje, so zato predstavniki panoge vzajemnih skladov zadnja leta glasno opozarjali na neenakopravnost in na nujno poenotenje pravil na tem področju. Evropska komisija jim je prisluhnila leta 2007 in spodbudila primerjalno analizo v vseh članicah Evropske unije, letošnjo pomlad pa je ta pripeljala do prvih konkretnih rezultatov.
Komisija je izsledke objavila v obširnem poročilu,1 ki potrjuje sume, da sedanje stanje ne zagotavlja enake ravni zaščite vlagateljev ter vodi v izkrivljanje konkurence na trgu v korist produktov, ki so »pravno manj urejeni«. Poleg tega pa je zaradi neenotnih pristopov k reševanju tega vprašanja med državami članicami oteženo čezmejno trgovanje na notranjem trgu Unije.
Odpori proti spremembam so sicer zaradi moči bančnega in zavarovalniškega lobija veliki, a vseeno je verjetno, da bo v naslednjih letih na tem področju prišlo do sprememb v smeri večjega poenotenja. K temu bodo pripomogli tudi incidenti, kot je bil lanskoletni v Nemčiji. Tam je po propadu ameriške banke Lehman Brothers približno 40.000 vlagateljev izgubilo skupno približno 700 milijonov evrov premoženja v obliki ničvrednih naložbenih certifikatov (dolžniških vrednostnih papirjev), ki jih je ta banka izdajala in prodajala v Nemčiji. Oškodovani vlagatelji sedaj zaradi zavajajočih praks nemških bank pri trženju teh certifikatov iščejo pravico na sodišču.
Izrečenih kazni ne morejo skrivati: Eden od neobičajnih zakonskih predpisov je tisti, ki slovenskim družbam za upravljanje zapoveduje, da same na svojih spletnih straneh objavijo, kadar ...
Saj tudi drugi to počnejo: Po sodbi Vrhovnega sodišča, ki je zavrnilo pritožbo kaznovanih brokerjev Probanke zaradi tržne manipulacije (friziranja tečaja delnice Pivovarne Laško...
Zapisniki ATVP v rubriki DOSJE: V rubriki Dosje sem objavil prejete zapisnike 186 sej strokovnega sveta Agencije za trg vrednostnih papirjev med letoma 1995 in 2002, ki skupaj obsega...
Citat dneva
When you go to dig a grave for your enemy - dig two. -- Chinese proverb
RSS prispevki
Mobilno
Družabno
Izkrivljanje konkurence zaradi neenakih pravil
Če za vožnjo osebnega vozila potrebujem vozniško dovoljenje, potem ga potrebujem tudi za vožnjo avtodoma ali kombija, mar ne? Logično bi že bilo tako. A ta logika odpove pri predpisih za trženje nekaterih finančnih storitev.
Za kaj gre? »Paketni naložbeni produkt za male vlagatelje« je splošno poimenovanje za raznovrstne finančne produkte, ki jih po svetu ponujajo banke, zavarovalnice in druge finančne inštitucije, posredno pa so povezani z gibanjem delnic ali delniških indeksov ali kakih drugih finančnih inštrumentov ter vključujejo tudi možnost izgube v primeru negativnih gibanj na trgih. Gre za bolj ali manj zapletene produkte, namenjene ne profesionalcem, temveč običajnim, neinformiranim vlagateljem, in zato zanje v večini držav veljajo posebni predpisi za zaščito potrošnikov. Namen teh predpisov je zagotoviti zadostno informiranost potencialnih strank in pa poštene postopke pri prodaji tovrstnih kompleksnih produktov potrošnikom. Z upoštevanjem teh predpisov naj bi bila kar se da zmanjšana možnost zavajanja kupcev in preveč agresivne prodaje, ki bi povzročala to, da stranka kupi produkt, ki je zanjo na sploh ali v trenutnih razmerah neprimeren. Posebna pozornost je potrebna predvsem zaradi tega, ker gre praviloma za dolgoročnejša pogodbena razmerja: potrošnik utegne rezultate svoje morebitne napačne naložbene odločitve ugotoviti šele denimo po desetih letih od sklenitve pogodbe.
Med take naložbene produkte spadajo vzajemni skladi, ki jih ponujajo družbe za upravljanje, strukturirane vezane vloge in certifikati, ki jih ponujajo banke, in pa naložbena življenjska zavarovanja, ki jih ponujajo zavarovalnice. Kljub temu, da gre za produkte s podobnimi lastnostmi, pa se predpisi za njihovo trženje marsikje precej razlikujejo. Potrošnik zato pri nakupu police življenjskega zavarovanja ni enako zaščiten kot pri nakupu vzajemnega sklada. Pri vzajemnem skladu ima denimo pravico do dokaj podrobnih informacij v obliki izvlečka prospekta sklada in revidiranega letnega poročila sklada, pri naložbenih policah pa te možnosti nima.
Zmedo v marsikateri državi še poveča dejstvo, da nadzorujejo banke, zavarovalnice in družbe za upravljanje različne nadzorne inštitucije. To velja tudi za Slovenijo: banke spadajo pod Banko Slovenije, zavarovalnice pod Agencijo za zavarovalni nadzor, družbe za upravljanje pa pod Agencijo za trg vrednostnih papirjev.
Predvsem v Evropi, kjer so omejitve najstrožje, so zato predstavniki panoge vzajemnih skladov zadnja leta glasno opozarjali na neenakopravnost in na nujno poenotenje pravil na tem področju. Evropska komisija jim je prisluhnila leta 2007 in spodbudila primerjalno analizo v vseh članicah Evropske unije, letošnjo pomlad pa je ta pripeljala do prvih konkretnih rezultatov.
Komisija je izsledke objavila v obširnem poročilu,1 ki potrjuje sume, da sedanje stanje ne zagotavlja enake ravni zaščite vlagateljev ter vodi v izkrivljanje konkurence na trgu v korist produktov, ki so »pravno manj urejeni«. Poleg tega pa je zaradi neenotnih pristopov k reševanju tega vprašanja med državami članicami oteženo čezmejno trgovanje na notranjem trgu Unije.
Odpori proti spremembam so sicer zaradi moči bančnega in zavarovalniškega lobija veliki, a vseeno je verjetno, da bo v naslednjih letih na tem področju prišlo do sprememb v smeri večjega poenotenja. K temu bodo pripomogli tudi incidenti, kot je bil lanskoletni v Nemčiji. Tam je po propadu ameriške banke Lehman Brothers približno 40.000 vlagateljev izgubilo skupno približno 700 milijonov evrov premoženja v obliki ničvrednih naložbenih certifikatov (dolžniških vrednostnih papirjev), ki jih je ta banka izdajala in prodajala v Nemčiji. Oškodovani vlagatelji sedaj zaradi zavajajočih praks nemških bank pri trženju teh certifikatov iščejo pravico na sodišču.
Preberite tudi: