Diploma kot izogibanje streznitvi na trgu dela

Država ponuja delo­da­jal­cem dva tisoč evrov sub­ven­cije,¹ če so pri­pra­vljeni absol­venta tik pred diplomo naj­prej od enega do šest mese­cev pri sebi uspo­sa­bljati, po tem pa ga tudi zapo­sliti. Davkoplačevalski denar torej ponu­jamo zaseb­ni­kom, da zapo­slijo mlado osebo, za izo­bra­že­va­nje katere je družba že prej name­njala pro­ra­čun­ska sred­stva, »izde­lek« tega izo­bra­že­val­nega pro­cesa pa je oči­tno tak, da se delo­da­jalci zanj ravno ne tepejo. Da bi bili vse­eno s to osebo pri­pra­vljeni posku­siti, jih je namreč treba še neko­liko »podmazati.«

Tak polo­žaj je naj­manj nena­va­den, če osta­nemo pri bla­gih bese­dah. Kaj je k temu lahko pri­ve­dlo? Ali imamo pro­stih delov­nih mest pre­malo, ali diplo­mi­ra­nih iskal­cev zapo­sli­tve pre­več, ali pa imamo veliko neskladje med tem, kakšne poklicne in izo­braz­bene pro­file delo­da­jalci potre­bu­jejo, in kakšni visoko izo­bra­ženi iskalci delo iščejo. Poglejmo podatke.

Ponudba in pov­pra­še­va­nje po diplomantih

Najprej na stran pov­pra­še­va­nja po delav­cih. V letu 2009 je ves čas pro­stih preko 1.000 delov­nih mest.² Najbolj iskani poklici so klju­čav­ni­čarji, zidarji, strojni teh­niki, obli­ko­valci kovin, varilci, tesarji, mizarji, kuharji, nata­karji. Analiza zavoda za zapo­slo­va­nje³ kaže, da je v sestavi napo­ve­da­nih pro­stih delov­nih mest za leto 2007 kar 80 odstot­kov takih, ki zah­te­vajo V. sto­pnjo izo­brazbe ali manj, med­tem ko je štiri odstotke delov­nih mest, za katere se zah­teva višja izo­brazba (VI. sto­pnja po sta­rem) in le 16 odstot­kov takih z visoko izo­brazbo. Med iska­nimi pro­fili z uni­ver­zi­te­tno izo­brazbo je naj­višje uni­ver­zi­te­tni diplo­mi­rani inže­nir stroj­ni­štva, ven­dar šele na 11. mestu, sle­dijo mu inže­nirji raču­nal­ni­štva, grad­be­ni­štva in elektrotehnike.

Sedaj pa na drugo plat meda­lje, k ponudbi. V Sloveniji se vse več mla­dih odloča za študij. Delež rednih študen­tov ter­ci­ar­nega izo­bra­že­va­nja⁴ v gene­ra­ciji od 19 do 23 let se je z vre­dno­sti 29,9 odstotka v šolskem letu 2000/2001 pove­čal na kar 57,3 odstotka v šolskem letu 2007/2008. V letu 2006 je viso­ko­šol­ski stro­kovni in uni­ver­zi­te­tni študij dokon­čalo⁵ 12.000 študen­tov, od tega daleč naj­več, sko­raj 4.100, iz poslov­nih in uprav­nih ved, potem pri­bli­žno 1.500 uči­te­ljev, 900 v zdra­vstvu, 800 s podro­čja druž­be­nih ved, 700 s podro­čja teh­nike, 600 s podro­čja soci­al­nega dela, 500 prav­ni­kov, sko­raj 500 s podro­čja huma­ni­stike in tako dalje. Priliv diplo­man­tov na trg dela z uni­verz in viso­ko­šol­skih zavo­dov je že dlje časa toli­kšen, da jih zapo­slo­valci še zda­leč ne uspejo absor­bi­rati. Zato se je v struk­turi brez­po­sel­nih oseb delež visoko izo­bra­že­nih v tem času pove­če­val.⁶ Septembra 2009 jih je bilo regi­stri­ra­nih⁷ 6.514, kar je pred­sta­vljalo 7,4 odstotka od celo­tnega števila regi­stri­ra­nih iskal­cev dela.

Kateri pro­fili osta­jajo brez­po­selni? Povprečni mladi diplo­mant, ki je s pomo­čjo Zavoda za zapo­slo­va­nje iskal zapo­sli­tev v letu 2003, ugo­ta­vljata avtorja zadnje večje tovr­stne študije,

»je bil star 26 let in 9 mese­cev in je zelo ver­je­tno imel kon­čan študij eko­no­mije, druž­bo­slovja, izo­bra­že­va­nja, prava, admi­ni­stra­cije ali zdra­vstva; sku­paj se jih je v te sku­pine kla­si­fi­ci­ralo kar dve tre­tjini.«⁸

Podoben polo­žaj tri leta pozneje navaja Lukič v svoji nedavni mono­gra­fiji:⁹ daleč spre­daj je kate­go­rija druž­bene vede, poslovne vede, pravo (1.277 oseb), nato sledi izo­bra­že­va­nje (362), zdra­vstvo in soci­ala (230), sto­ri­tve (206) in tako dalje.

Razlike v zapo­slji­vo­sti diplo­man­tov gene­ra­cije 2007 glede na podro­čje študija sta ugo­ta­vljali¹⁰ raz­i­sko­valki z Ekonomske fakul­tete Univerze v Ljubljani. Preliminarni rezul­tati še tra­ja­joče raz­i­skave kažejo, da je po deve­tih mese­cih od zaključka študija naj­ve­čji delež še vedno brez­po­sel­nih med študenti ume­tni­ških aka­de­mij (ki pa jih je v abso­lu­tnem številu malo) in sicer znaša ta več kot 60 odstot­kov. Sledijo druž­bo­slovci in huma­ni­sti, z malo manj kot 60-odstotno brez­po­sel­no­stjo po deve­tih mese­cih. Z veli­kim zao­stan­kom sle­dijo nara­vo­slovci z manj kot 30 odstotki. Najmanj brez­po­sel­nih, pri­bli­žno 20 odstot­kov, pa je med diplo­manti teh­nič­nih ved.

Številke so neiz­pro­sne. Na vpra­ša­nje z začetka tega bese­dila je odgo­vor na dlani. Glede na sta­nje slo­ven­skega gospo­dar­stva pri­haja iz izo­bra­že­val­nega sis­tema pre­več diplo­man­tov, poleg tega pa je nji­hova sestava po podro­čjih študija, glede na potrebe zapo­slo­val­cev, zelo napačna. Učeno se temu pravi uje­malni pro­blem. Med raz­i­sko­valci velja prej za neka­kšno kuri­o­zi­teto kot za resen in zelo drag problem.

Škodljive posle­dice neravnovesja

Očitno je, da je tako sta­nje z mno­gih vidi­kov druž­beno škodljivo. Mladi pozneje vsto­pajo med delovno aktivno pre­bi­val­stvo, pozneje bodo dopol­nili polno pokoj­nin­sko dobo, kakšna­koli ta že pač bo v času nji­hove upo­ko­ji­tve. V števil­nih pri­me­rih, o kate­rih pa sta­ti­stič­nih podat­kov ni, so mladi diplo­manti pri­si­ljeni spre­jeti zapo­sli­tev na delov­nem mestu, za kate­rega zado­šča tudi dve sto­pnji nižja izo­brazba. Velik delež zapo­sli­tev je za dolo­čen čas, kar pomeni »kre­di­tno nespo­sob­nost« pri reše­va­nju sta­no­vanj­skega vpra­ša­nja. Prehod iz mla­do­sti v delo, ozna­čen z odse­li­tvijo od doma, se je podalj­šal do tri­de­se­tega leta. Tudi pov­prečna sta­rost matere ob roj­stvu prvo­ro­jenca je blizu sta­ro­stni meji tri­de­se­tih let.

Slovensko viso­ko­šol­ski izo­bra­že­valni sis­tem ne izpol­njuje svo­jega poslan­stva, pri­tr­dimo pa lahko dr. Kuharjevi, ki ga je ozna­čila za

»čakal­nico, ki omo­goča pre­la­ga­nje vstopa na trg dela, saj se s podalj­še­va­njem izo­bra­že­va­nja mladi navi­de­zno izo­gi­bajo stre­zni­tvi na trgu dela.«¹¹

Še bolj nepo­sre­dno je seda­nji študij opi­sal neo­bre­me­njeni zuna­nji opa­zo­va­lec, pisa­telj Miha Mazzini:

»Naj zapi­šem jasno in gla­sno to, kar vedo vsi poli­tiki, le jajc ali jajč­ni­kov nimajo, da bi javno pove­dali: ‘Glavni cilj študija, takega kot je sedaj v Sloveniji, je kupo­va­nje soci­al­nega miru.’«¹²

Ali je do tega pri­šlo zaradi nespo­sob­no­sti odlo­če­val­cev ali par­ci­al­nih inte­re­sov fakul­tet in viso­ko­šol­skih zavo­dov ter vpliv­nih zapo­sle­nih velja­kov na njih, ni naj­po­memb­nejše vpra­ša­nje. Nedvomno svoj del krivde pri tem nosijo tudi študenti, ki so nase­dli oblju­bam, da bodo z diplomo lažje pri­šli do pri­vlačne in dobro pla­čane službe. Dr. Kramberger, ki je pre­u­če­val zapo­slji­vost diplo­man­tov Fakultete za druž­bene vede Univerze v Ljubljane, tako poja­snjuje spre­me­njen okus mla­dih gene­ra­cij in nji­ho­vih družin:

»Privlači jih popu­lar­nost in odmev­nost poslov­nih, sto­ri­tve­nih in medij­skih, ne pa več toliko teh­nič­nih pokli­cev. Zato mno­žično vpi­su­jejo poslovne, pravne, soci­alne, kul­turne in medij­ske študije.«¹³

Vsekakor pa je situ­a­cija kata­stro­falna z eko­nom­skega vidika raz­po­re­ja­nja jav­nega denarja in z vidika pri­za­de­tega segmenta pre­bi­val­stva, torej težko zapo­slji­vih mla­dih diplo­man­tov. Če je seda­nji narobe svet na tem podro­čju sploh komu v korist, so to morda samo tiste fakul­tete in zavodi, ki dobi­vajo pre­več dav­ko­pla­če­val­skega denarja, ker raz­pi­su­jejo več študij­skih mest, kot bi bilo upra­vi­čeno in tako posta­jajo soci­alne usta­nove. O soci­al­no­var­stve­nem namenu viso­ko­šol­skega študija sim­pa­tično priča tudi nedavna potr­di­tev kar dveh let absol­vent­skega staža z vsemi pri­vi­le­giji, ki pri­ti­čejo rednim študen­tom, v novih bolonj­skih študij­skih pro­gra­mih, kar bo že tako dolg študij v pov­pre­čju še podalj­šalo. Ali je k sta­nju pri­po­mo­glo tudi dej­stvo, da so bili sko­raj vsi mini­stri in mini­strice, pri­stojni za visoko šolstvo, od osa­mo­svo­ji­tve Slovenije dalje, druž­bo­slovne ali huma­ni­stične pro­ve­ni­ence, na tem mestu ne bom ugibal.

Sklep

Od spre­je­tja liz­bon­ske stra­te­gije dalje je med evrop­skimi poli­tiki in načr­to­valci izo­bra­že­val­nega sis­tema kro­žila kri­la­tica o družbi zna­nja. Ta naj bi bila tudi v Sloveniji tik pred vrati, v tej pri­ha­ja­joči družbi zna­nja pa naj bi glav­nina ljudi opra­vljala zah­tevna dela, za katera je potrebno dol­go­trajno izo­bra­že­va­nje. Družba zna­nja se je izka­zala za utvaro, ki spo­mi­nja na uto­pične ideje iz naše pol­pre­te­kle zgo­do­vine. (Razen, če je bilo mišljeno, da družba zna­nja prav­za­prav pomeni vse večjo armado držav­nih ura­dni­kov, za katero naj izo­bra­že­valni sis­tem pro­i­zvede zado­stne koli­čine, denimo, diplo­mi­ra­nih uprav­nih orga­ni­za­tor­jev.) Tudi v 21. sto­le­tju ostaja ver­je­tno, da bomo pre­bi­valci bolj potre­bo­vali več vodo­vo­dnih inšta­la­ter­jev kot pa, denimo, uni­ver­zi­te­tnih diplo­mi­ra­nih varstvoslovcev.

Teorija je trčila v pra­kso  in kadar se to zgodi, pona­vadi na koncu zmaga pra­ksa. Za pri­za­dete mlade gene­ra­cije je na žalost ta trk zelo boleč. Svoje bo nare­dila kruta naravna selek­cija: le naj­boljši diplo­mi­rani soci­o­logi, eko­no­mi­sti, kadro­vski mene­džerji, soci­alni delavci itd. si bodo izbo­rili dobre zapo­sli­tve, tudi če ne ravno na podro­čju, za kate­rega so se izo­bra­že­vali. Večina pre­o­sta­lih se bo morala spri­ja­zniti s slab­šimi delov­nimi mesti in dol­go­traj­nim čaka­njem nanj.