Minister Križanič napoveduje, da bo država uspešno dokapitalizirala NLB, kar razume kot investicijo, ki državi prinaša dobiček in ne kot javno porabo. (vir)
Recimo, da vsi razumemo, da je to, ali je neka naložba donosna ali ne, odvisno od tega, koliko smo zanjo plačali. Dodatno domnevajmo, da drugi udeleženci na trgu v povprečju niso neumnejši od države, oziroma tistih funkcionarjev, ki v imenu države odločajo o njenih naložbenih podvigih. V zvezi z načrtovano — dobičkonosno — dokapitalizacijo NLB bi potem lahko sklepali, da bodo tudi drugi naložbeniki planili po ponujenih dokapitalizacijskih delnicah NLB po isti ceni, kot jo bomo (posredno) odšteli davkoplačevalci. Če pa se to ne bo zgodilo, potem je v ministrovi zgodbi nekaj narobe.
Če bo država dokapitalizacijske delnice vplačala, ostali delničarji, ki si to lahko privoščijo, pa ne, potem je v igri ena od naslednjih možnosti:
- država je bolj pametna od investitorjev, ki ne znajo dobro oceniti dobičkonosnosti; ali
- država ima precej nižji kriterij želene donosnosti ali pa morda tako dolg časovni horizont, ki je za druge vlagatelje nesprejemljiv; ali
- država v pričakovano donosnost implicitno vračuna še »nematerialni dejavnik«, na primer »obranjeni nacionalni interes«.
Če pustimo sarkazem, pa je čisto preprosto: pri vsaki dokapitalizaciji, kjer vplačuje samo država, drugi, ki imajo možnost, pa zaradi previsoke cene te možnosti ne izkoristijo, smo davkoplačevalci naveslani, ker je država v našem imenu kupila predrago.
To ni javna poraba
Recimo, da vsi razumemo, da je to, ali je neka naložba donosna ali ne, odvisno od tega, koliko smo zanjo plačali. Dodatno domnevajmo, da drugi udeleženci na trgu v povprečju niso neumnejši od države, oziroma tistih funkcionarjev, ki v imenu države odločajo o njenih naložbenih podvigih. V zvezi z načrtovano — dobičkonosno — dokapitalizacijo NLB bi potem lahko sklepali, da bodo tudi drugi naložbeniki planili po ponujenih dokapitalizacijskih delnicah NLB po isti ceni, kot jo bomo (posredno) odšteli davkoplačevalci. Če pa se to ne bo zgodilo, potem je v ministrovi zgodbi nekaj narobe.
Če bo država dokapitalizacijske delnice vplačala, ostali delničarji, ki si to lahko privoščijo, pa ne, potem je v igri ena od naslednjih možnosti:
Če pustimo sarkazem, pa je čisto preprosto: pri vsaki dokapitalizaciji, kjer vplačuje samo država, drugi, ki imajo možnost, pa zaradi previsoke cene te možnosti ne izkoristijo, smo davkoplačevalci naveslani, ker je država v našem imenu kupila predrago.
Sorodni članki