To ni javna poraba

Minister Križanič napo­ve­duje, da bo država uspe­šno doka­pi­ta­li­zi­rala NLB, kar razume kot inve­sti­cijo, ki državi pri­naša dobi­ček in ne kot javno porabo. (vir)

Recimo, da vsi razu­memo, da je to, ali je neka naložba dono­sna ali ne, odvi­sno od tega, koliko smo zanjo pla­čali. Dodatno domne­vajmo, da drugi ude­le­ženci na trgu v pov­pre­čju niso neu­mnejši od države, ozi­roma tistih funk­ci­o­nar­jev, ki v imenu države odlo­čajo o nje­nih nalož­be­nih pod­vi­gih. V zvezi z načr­to­vano — dobič­ko­no­sno — doka­pi­ta­li­za­cijo NLB bi potem lahko skle­pali, da bodo tudi drugi nalož­be­niki pla­nili po ponu­je­nih doka­pi­ta­li­za­cij­skih del­ni­cah NLB po isti ceni, kot jo bomo (posre­dno) odšteli dav­ko­pla­če­valci. Če pa se to ne bo zgo­dilo, potem je v mini­strovi zgodbi nekaj narobe.

Če bo država doka­pi­ta­li­za­cij­ske del­nice vpla­čala, ostali del­ni­čarji, ki si to lahko pri­vo­ščijo, pa ne, potem je v igri ena od nasle­dnjih možnosti:

• država je bolj pame­tna od inve­sti­tor­jev, ki ne znajo dobro oce­niti dobič­ko­no­sno­sti; ali
• država ima pre­cej nižji kri­te­rij želene dono­sno­sti ali pa morda tako dolg časovni hori­zont, ki je za druge vla­ga­te­lje nespre­je­mljiv; ali
• država v pri­ča­ko­vano dono­snost impli­ci­tno vra­čuna še »nema­te­ri­alni dejav­nik«, na pri­mer »obra­njeni naci­o­nalni interes«.

Če pustimo sar­ka­zem, pa je čisto pre­pro­sto: pri vsaki doka­pi­ta­li­za­ciji, kjer vpla­čuje samo država, drugi, ki imajo možnost, pa zaradi pre­vi­soke cene te možno­sti ne izko­ri­stijo, smo dav­ko­pla­če­valci nave­slani, ker je država v našem imenu kupila predrago.