Balon študentskih napotnic

V Sloveniji sko­raj ni sre­dnje veli­kega kraja brez izpo­stave študent­skega ser­visa. Posredovalnic študent­skega dela je namreč več kot 120, na leto pa izdajo več kot mili­jon študent­skih napo­tnic. Prihodki študent­skih ser­vi­sov iz te kon­ce­sij­ske dejav­no­sti so v letu 2007 zna­šali sko­raj 36 mili­jo­nov evrov. Že samo ti podatki kažejo, da se je delo prek ser­visa raz­bo­ho­tilo čez vse meje.

Delo preko študent­ske napo­tnice je uni­kum, saj ga v taki obliki ne poznajo v nobeni drugi članici Evropske unije. Razmahnilo¹ se je, ker pri­naša upra­vi­čen­cem, ose­bam s sta­tu­som dijaka ali študenta, pri­vi­le­gi­ran polo­žaj na trgu dela, ker delo­da­jal­cem omo­goča fle­ksi­bilno zapo­slo­va­nje delovne sile z niž­jimi stro­ški, ker fakul­tete (ki so pla­čane na število študen­tov) dobi­vajo sta­len dotok fik­tiv­nih študen­tov, ki se vpi­su­jejo izključno zaradi sta­tusa in ker si država dis­kre­tno zati­ska oči pred zne­ski pre­malo pla­ča­nega davka ter pri­spev­kov v zdra­vstveno in pokoj­nin­sko blagajno.

Študent­ske napo­tnice so simp­tom neu­re­je­no­sti na vseh teh podro­čjih. Glavni razlog, brez kate­rega bi študent­sko delo osta­jalo v veliko manj­šem obsegu, je seveda visoka obre­me­nje­nost slo­ven­skih plač z davki in pri­spevki, po kate­rih smo v sve­tov­nem vrhu. To dej­stvo pri­sili zapo­slo­valce v izko­ri­šča­nje zakon­skih lukenj in ti zato, če se le da, za krajša, pa tudi dol­go­traj­nejša dela raje »zapo­slijo« študenta. Študent­sko delo upo­ra­blja večina pod­je­tij, po podat­kih ankete² iz leta 2005, več kot 80 odstot­kov. Paradoksalno, država sama je med naj­ve­čjimi upo­rab­niki te zakon­ske možno­sti: dr. Berce poroča, da gre iz držav­nega pro­ra­čuna preko pol mili­jona evrov vsak mesec za delo prek napo­tnic.³

Poleg pre­o­sta­lih dobrot, ki pri­pa­dajo študentu (sub­ven­ci­o­ni­rani boni za pre­hrano, zdra­vstveno zava­ro­va­nje, popu­sti itd.), je ravno dovo­lje­nje za upo­rabo napo­tnic glavni razlog za pri­do­bi­tev sta­tusa za tiste osebe, ki sploh nimajo namena študi­rati. Takih naj bi jih bilo vsako leto 10.000 do 15.000.⁴ Svetovalne službe za študente dobi­vajo vpra­ša­nja, »ali se lahko, takoj ko diplo­mi­ram na eko­no­miji, vpi­šem v prvi letnik soci­o­lo­gije«, »kako lahko zavle­čem datum diplo­mi­ra­nja, da ohra­nim sta­tus« in podobno. Če ne uspe s študent­skim sta­tu­som, pri­dejo prav celo mesta v sre­dnjih šolah za odra­sle. Tudi ta namreč zago­ta­vljajo sta­tus dijaka in s tem dostop do študent­skih napotnic.

Te absur­dne mane­vre dopu­ščajo in mar­si­kje celo spod­bu­jajo tudi na uni­ver­zah ter viso­ko­šol­skih in viš­je­šol­skih zavo­dih. Ker so pla­čani glede na število vpi­sa­nih, imajo fik­tivne študente zelo radi. Denar jim pri­na­šajo, stro­škov pa z njimi ni.

Poleg lastni­kov študent­skih ser­vi­sov, ki pobe­rejo 4,5-odstotno pro­vi­zijo od študen­to­vega zaslužka, je naj­ve­čji pod­por­nik tre­nu­tnega sis­tema študent­skih napo­tnic Študent­ska orga­ni­za­cija Slovenije. Tudi ta z napo­tni­cami lepo služi. V letu 2007 je iz tega naslova »poka­si­rala« 11 mili­jo­nov evrov, kar jo posta­vlja ob bok sre­dnje veli­kim gospo­dar­skim druž­bam. Razumljivo je, da bodo ob poskusu refor­mi­ra­nja študent­skega dela nji­hove sta­no­vske orga­ni­za­cije sva­rile pred neslu­te­nimi škodlji­vimi posle­di­cami, ki da ute­gnejo študent­sko popu­la­cijo pah­niti v revščino in »da ne bodo pri­stali na nika­kr­šno krče­nje pri­do­blje­nih pra­vic«.⁵

Nekaj iro­nije je v tem, da bodo zaradi te ano­ma­lije na trgu dela – na dolgi rok – naj­bolj pri­za­deti ravno sami študen­tje, ki jih nji­hovi funk­ci­o­narji tako gla­sno bra­nijo. Ker se ne pla­ču­jejo pokoj­nin­ski pri­spevki, ni delovne dobe, ni for­mal­nih delov­nih izku­šenj, ki jih pri­ča­ku­jejo delo­da­jalci pri rednem zapo­slo­va­nju. Trajanje študija se, tudi zaradi študent­skega dela, podalj­šuje čez vse nor­malne meje. Vstop na pravi trg delovne sile je vse poznejši, posle­dično pa bo poznejša tudi upo­ko­ji­tev. Študent, ki je vle­kel študij, koli­kor se je dalo, bo ugo­to­vil, da pri zapo­slo­val­cih to dej­stvo ni ravno naj­boljša refe­renca. In ko tak študent končno diplo­mira, šele potem na lastni koži občuti, kaj za nje­gove zapo­sli­tvene možno­sti pomeni nelo­jalna kon­ku­renca ime­tni­kov napo­tnic.