Varčevalni načrt nove generacije

Varčevalni načrti dol­go­roč­nega vla­ga­nja v vza­je­mne sklade so bili k nam pri­ne­seni ume­tno. Na Zahodu je bil namreč pogla­vi­tni razlog za nji­hovo obli­ko­va­nje to, da so za vloge v sklade veljali visoki mini­malni zače­tni zne­ski. Pogosto je namreč vla­ga­telj moral vpla­čati zače­tnih 1.500 evrov ali več kot vsto­pnico v sklad. Edina reši­tev za tiste, ki si tega niso mogli pri­vo­ščiti, so osta­jali var­če­valni načrti obroč­nih vpla­čil, obi­čajno z mini­mu­mom okoli 50 eur mesečno. Nasprotno pa pri nas tega motiva nikoli ni bilo, saj zakon že ves čas zapo­ve­duje DZUjem, da so dol­žni spre­je­mati tudi vpla­čila v vre­dno­sti ene same točke (ozi­roma VEP).

Glavni razlog, da se je pri nas leta 2003 poja­vila okvirna zakon­ska ure­di­tev var­če­val­nih načr­tov, je inte­res tržni­kov. Ti so namreč tudi pri skla­dih želeli dobiti pro­vi­zij­ski model, znan iz življenj­skih zava­ro­vanj, ki zasto­pni­kom za skle­ni­tev police omo­goča pla­čilo vna­prej, torej odsto­tnega deleža od vseh dogo­vor­je­nih pre­mij, ki jih bo zava­ro­va­lec šele obročno vpla­če­val v dol­gem obdobju.

Varčevalni načrti so se res tudi poja­vili, ven­dar nikoli prav zares zaži­veli, saj v zameno za zavezo po dol­go­roč­nem obroč­nem vpla­če­va­nju niso ponu­jali pre­pri­čljive pred­no­sti  pred nava­dnim vla­ga­njem (po želji ozi­roma brez kakr­šnih koli obvez). V zameno za izda­tno vna­prej­šnje vpla­čilo pro­vi­zije so namreč ponu­dili le skro­men popust pri višini vsto­pne pro­vi­zije. Na drugi strani pa so var­če­valca zelo ome­je­vali na en sam sklad. Kdor je čez čas ugo­to­vil, da nje­gov izbrani sklad ni kon­ku­ren­čen, pač ni imel reši­tve, razen da pre­neha vpla­če­vati, in seveda pozabi na vso vna­prej pla­čano provizijo.

Po uvedbi krov­nih skla­dov pa so var­če­valni načrti končno postali bolj smi­selni. Prvi tak pro­dukt je nedavno kot prva (če nisem česa spre­gle­dal?) ponu­dila Ilirika DZU pod ime­nom »ILIRIKA var­če­va­nje«. Ta skle­ni­te­lju omo­goča raz­de­li­tev obroč­nega vpla­čila v več pod­skla­dov, spre­membo te raz­po­re­di­tve kadar­koli in neob­dav­čene pre­nose vlog iz enega pod­sklada v dru­gega. Šele tako fle­ksi­bilni sto­ri­tvi se res lahko upra­vi­čeno reče »načrt«.  Provizija vna­prej sicer še vedno ostaja, in njena višina ostaja pro­stor za kon­ku­ri­ra­nje med posa­me­znimi druž­bami za upra­vlja­nje. Vsekakor so v pri­mer­javi z Ilirikino novo­stjo »tra­di­ci­o­nalni« var­če­valni načrti dru­gih DZU zdaj zasta­reli in nekon­ku­renčni. Pričakovati je, da bodo tudi kon­ku­renti sle­dili Ilirikinim pio­nir­skim kora­kom. Za vla­ga­te­lje je to dobra novica.

Digresija za konec: beseda var­če­va­nje je vča­sih nesporno pome­nila pro­ces, pri kate­rem ima var­če­va­lec s časom vedno več denarja, saj se mu kopi­čijo obre­sti. Torej: nek­daj se pri »var­če­va­nju« ni moglo zgo­diti, da si imel čez čas manj denarja, kot si ga vlo­žil. S tega sta­li­šča seveda upo­raba ter­mina var­če­va­nje ni ustre­zna niti za  »ILIRIKA var­če­va­nje« niti za kate­ro­koli drugo obliko vla­ga­nja v inve­sti­cij­ske sklade ali del­nice ali obve­znice. V pičlem dese­tle­tju se je to raz­li­ko­va­nje v slo­ven­ščini raz­vo­de­nilo in raz­lika med var­če­valci in vla­ga­te­lji se, vsaj jezi­kovno, raz­bli­nja. Zanimivo, da v dru­gih jezi­kih do tega ni prišlo.