Beg poslovodij

»Ne išči sreče dru­god kot le doma­a­aaa …« je napo­tek, s kate­rim se konča pona­ro­dela uspe­šnica ansam­bla bra­tov Avsenik. Vendar pa je ta ansam­bel – nesporni naci­o­nalni šampion na podro­čju kul­ture – večji del svoje kari­ere kra­lje­val pred­vsem na odrih sose­dnjih držav iz nem­škega govor­nega območja.

Pred meseci se je pri nas vno­vič raz­plam­telo vpra­ša­nje gro­ze­čega »bega možga­nov« v tujino. Gospodarska zbor­nica Slovenije je takrat posva­rila, da bi zakon­sko ome­je­va­nje plač poslo­vod­stev v druž­bah v lasti države in lokal­nih sku­pno­sti lahko spod­bu­dilo naj­boljše mene­džerje k umiku v druge države Evropske unije, kjer jih take ome­ji­tve ne bi zadele in bi lahko zaslu­žili več kot v slo­ven­skih držav­nih pod­je­tjih. O tem je v tej rubriki pod naslo­vom »Beg možga­nov na skrite načine« pisal že kolega mag. Robert Kleindienst (PP, št. 44/2009), ki je pro­blem zasta­vil še širše in v svoj pri­spe­vek vklju­čil še kup dru­gih situ­a­cij, v kate­rih poslo­vodje zaradi pre­nizke plače raje poč­nejo kaj dru­gega, kot da bi vse sile posve­tili vode­nju podjetja.

Ali je res pov­sem obi­čajno, da sek­tor jav­nih pod­je­tij (če jih lahko neko­liko posplo­šeno tako poi­me­nu­jemo) neo­me­jeno tek­muje z zaseb­nimi pod­je­tji glede plač in dru­gih pogo­jev dela zapo­sle­nih? Ali mora imeti direk­tor občin­skega komu­nal­nega pod­je­tja pri­mer­ljivo plačo z direk­tor­jem zaseb­nega pod­je­tja podobne veli­ko­sti? Ali smo dav­ko­pla­če­valci kot posre­dni plač­niki jav­nih pod­je­tij resnično dol­žni na vsak način pari­rati zaseb­nim lastni­kom pod­je­tij, da prvo­ra­zre­dni poslo­vodje ne bi ušli v zasebni sek­tor, v jav­nih pod­je­tjih pa bi ostali le drugorazredni?

V tujini te dileme že dolgo ni več. Jasno je, da zasebni sek­tor podobno delovno mesto pla­čuje višje kot javni, tudi zaradi bistveno slabše var­no­sti polo­žaja. Najeti poslo­vodje v zaseb­nih pod­je­tjih so veliko bolj »na pre­pihu« kot nji­hovi kolegi v občin­skih in držav­nih pod­je­tjih. Zasebna pod­je­tja so namreč pri­si­ljena ves čas pri­la­ga­jati se raz­me­ram na trgu, med­tem ko je javni sek­tor bolj zašči­ten, saj odpu­šča­nja in radi­kal­nega niža­nja plač zaradi poslov­nih razlo­gov prak­tično ne pozna. Vodilne v jav­nih pod­je­tjih pra­vi­loma nasta­vlja poli­tika in z ustre­zno poli­tično pod­poro je var­nost delov­nega mesta poslo­vo­dij velika.

Imeti za lastnika državo, ki ne more ban­kro­ti­rati in je vedno kre­di­tno spo­sobna, pomeni za pod­je­tje poleg pred­no­sti tudi nekaj sla­bo­sti. A brez dvoma je delo v takem pod­je­tju udob­neje kot tam, kjer slabo poslo­va­nje vodi v ste­čaj, ne pa v reše­va­nje za vsako ceno s pro­ra­čun­skimi sredstvi.

Beg možga­nov v bolj splo­šnem pomenu besede sicer poteka od nek­daj in pov­sod. Vedno se naj­dejo spo­sobni ambi­ci­o­zni posa­me­zniki, ki jih oko­lje, v kate­rem so se rodili, ute­snjuje in jim ne daje dovolj možno­sti za izko­ri­šče­nje vseh nji­ho­vih poten­ci­a­lov. To velja še toliko bolj v tistih druž­bah, ki stre­mijo k urav­ni­lovki ali pa so nespod­bu­dna zaradi pre­majh­nega oko­lja, v kate­rem se vsi poznajo, ki postaja goji­šče za kli­en­te­li­zem in nega­tivno selek­cijo. V tujino so tako odha­jali zdrav­niki, ume­tniki, znan­stve­niki, inže­nirji in obli­ko­valci ter tudi špor­tniki in tre­nerji. Mnogi so se tam, tako kot Avseniki, s trdim delom uve­lja­vili in dose­gli več, kot bi lahko v doma­čem oko­lju. Nekateri so se za tem z novimi zna­nji, izku­šnjami in poznan­stvi vrnili v domo­vino in nato na razne načine kori­stili slo­ven­ski družbi.

Med vsemi temi poklic­nimi pro­fili iskal­cev sreče v tujini so bili poslo­vodje doslej pov­sem neo­pa­zni. Vsekakor je poklic poslo­vodje časti­vre­den, odgo­vo­ren in v družbi potre­ben poklic. Da pa bi bil prav more­bi­tni beg poslo­vo­dij (izmed vseh raz­lič­nih vrst izo­bra­žen­cev) v tujino tako huda gro­žnja, pa je, glede na dejan­sko sta­nje v Sloveniji in čez mejo, pov­sem neu­me­stna trdi­tev.