Inovacije pri reševanju nasedlih kupcev

Ena od veli­kih tre­nu­tnih nepre­mič­nin­skih težav v ZDA je preko pet mili­jo­nov sta­no­vanj­skih kre­di­to­je­mal­cev, pri kate­rih je nepre­mič­nina vre­dna bistveno manj od pre­o­sta­lega dolga. Primer: človek si je kupil sta­no­va­nje s hipo­te­kar­nim kre­di­tom za 200 tisoč dolar­jev, nepre­mič­nin­ski balon je počil, sta­no­va­nje je zdaj vre­dno le 150 tisoč, on pa je v zao­stanku z odpla­če­va­njm obro­kov za ta kre­dit in je tik pred ban­kro­tom. Vlada je pri­šla na plano z nena­va­dnim reše­val­nim načr­tom za take primere.

Potem ko so namreč dolga leta spod­bu­jali lastni­štvo sta­no­vanj, in preko agen­cij kot sta Fannie Mae in Freddie Mac, tudi denarno pod­pi­rale naje­ma­nje hipo­te­kar­nih kre­di­tov in ko so še nedavno s poseb­nim reše­val­nim načr­tom poma­gali kre­di­to­je­mal­cem v teža­vah, da bi le-ti lahko pre­ma­gali težave in te kre­dite še naprej odpla­če­vali, so zdaj obr­nili plo­ščo. Namen novega načrta krat­kih pro­daj (short sale) je ravno obra­ten: ago­nijo nase­dlih kup­cev želijo kon­čati tako, da jih izse­lijo in iz lastni­ških sta­no­vanj spet pre­u­sme­rijo v najemniška.

Z novim sis­te­mom naj bi omo­go­čili ime­tniku, kot je zgo­raj ome­njeni, da najde kupca za teh 150 tisoč dolar­jev, nakar mu kre­di­to­da­ja­lec (pona­vadi banka) raz­liko dolga v zne­sku 50 tisoč dolar­jev odpiše, ozi­roma se zaveže, da te raz­like ne bo izter­jal po sodni poti. Banka in kupec nato v okviru te tran­sak­cije dobita od države še nekaj dro­biža ob loči­tvi: kupec dobi 1.500 dolar­jev kot »pomoč pri seli­tvi«, banka pa 1.000 dolar­jev za admi­ni­stra­tivne stroške.

Kupec je seveda vesel, da se je rešil tež­kega bre­mena poso­jila. Zakaj pa bi banka pri­stala na tak odpis, ki bo šel seveda v breme nje­nega kapi­tala? Zato, ker je druga alter­na­tiva zanjo še slabša. Ameriški kre­di­to­je­malci v brez­iz­ho­dnem polo­žaju namreč že dve leti mno­žično ban­kam vra­čajo nepre­mič­nine, ki jih ne morejo ali nočejo odpla­če­vati. Ključ v kuverto in adijo. Pogosto pa pred tem še odmon­ti­rajo in pokra­dejo vse, kar je vre­dnega, ter v besu zaradi obu­pnega polo­žaja svoja bivša sta­no­va­nja  še name­noma van­da­li­zi­rajo. V takem pri­meru ima banka potem še obču­tne doda­tne stro­ške s popra­vili, da zapu­ščeno nepre­mič­nino spravi do sta­nja, ko gre lahko v pro­dajo. Marsikje tako nasta­jajo prava nase­lja duhov z raz­su­timi sko­raj novimi hišami, v katere se nase­lju­jejo nar­ko­mani in brez­domci. Tak razvoj dogod­kov je banki še manj v interesu.

Paralele s situ­a­cijo v Sloveniji niso direk­tne, kajti pri nas nase­dli niso kupci, ki živijo v nepre­mič­ni­nah, ki so jih pre­drago kupili, pač pa so nase­dli grad­beni inve­sti­torji kre­di­to­je­malci, ki ne morejo spra­viti svo­jih pre­dra­gih izdel­kov v pro­dajo. Način reše­va­nja pa bi vse­eno tudi pri nas lahko šel v podobni smeri.

Več o ame­ri­škem načrtu si lahko pre­be­rete v New York Timesu, kri­ti­čen komen­tar pa na sple­tni strani CNBC.