Prvi odzivi na pokojninske spremembe

Včeraj pred­sta­vljene spre­membe pri upo­ko­je­va­nju so nujne, kot mora biti jasno vsa­ko­mur, ki si pogleda številke (izčr­pen in zelo infor­ma­ti­ven pov­ze­tek z debato v vče­raj­šnjih Odmevih). Sindikalisti so jih, kot vedno, pri­ča­kali na nož. Razum se pri takih dile­mah pogo­sto uma­kne poli­ti­kant­stvu. Bistvene pro­bleme se da opre­de­liti zelo na kratko:

1. Sedanje raz­merje med zapo­sle­nimi in upo­ko­jenci je v veliki meri posle­dica mno­žič­nega upo­ko­je­va­nja pred dopol­nje­nim 60. letom in brez polne delovne dobe, zaradi česar imamo veliko ‘mla­dih’ upokojencev.
2. Za luknjo v pokoj­nin­ski bla­gajni, ki jo moramo vsako leto zapol­niti iz pro­ra­čuna, so pre­cej krive upo­ko­ji­tve, kjer pri­spevki sploh niso bili pla­čani (glede rumene dele v vče­raj­šnji shemi), pokoj­nine pa dobi­vajo, kot da so bili.
3. V pri­ho­dnje sledi inten­zivno poslab­še­va­nje polo­žaja zaradi demo­graf­ske situacije.

Sindikati s svo­jim upi­ra­njem zago­var­jajo inte­res zelo ozke sku­pine — zapo­slene za nedo­lo­čen čas, sta­rejše od 50 let, s soraz­merno niz­kimi pla­čami — vseh osta­lih pa ne.  Treba pa je pri­znati, da so sin­di­ka­li­sti pre­se­ne­tljivo uspe­šni pri tem, kako ta svoj ozek inte­res v medi­jih »pro­da­jajo«, kot da so prak­tično varuh vsa­ko­gar, ki še ni v penziji.