Dnevnikov intervju z Dragom Isajlovićem, donedavnim Križaničevim svetovalcem, nam je omogočil redek vpogled v razmišljanje znotraj kabineta finančnega ministra in kako so sprejemali protikrizne ukrepe:
Lahko se repenčimo in govorimo: kaj nas briga cerkveni Zvon. In če pade? Kje vse se bo to poznalo? /…/ In drugič: ne gledamo, katere firme so zasebne, katere pa v državni lasti. Reševanje delovnih mest in ekonomske stabilnosti ne more biti vezano na državne firme, na zasebne pa ne.
Sliši se razumno. Ekonomska stabilnost je nad vsem, z javnim denarjem »moramo« zaradi višjih ciljev reševati podjetja. Vendar…
Pustimo ob strani kratkovidnost takega početja, kadar so pacienti tako brezupno pod vodo, kot sta bila Istrabenz in Infond Holding, pa tudi Zvon Ena Holding je na podobni poti. Ni videti, da je zavlačevanje z zvijanjem rok bankirjem, izkoriščanjem pravnih lukenj in računovodskimi manipulacijami s prevrednotenjem premoženja doseglo kaj drugega, kot da so agonijo holdingov z negativnim kapitalom podaljšali za nekaj časa.
Pomembnejši je problem moralnega hazarda. Prepričanje, da so do državne pomoči upravičena tudi zasebna podjetja na robu propada, pri čemer njihovi lastniki kar ohranijo lastništvo in profitirajo ob morebitnem uspehu, medtem ko celotno tveganje prevzema država (t.j. davkoplačevalci) je tisto, kar bo neodgovorno ravnanje še naprej spodbujalo. Le-tega pa volilno telo spričo težke situacije, v kateri se tudi samo nahaja, vse manj tolerira.
Če imajo zasebni lastniki le »upside«, medtem ko ves »downside« ostaja na davkoplačevalcih, potem tudi grožnja, da bo šla celotna regija po gobe (Mura/Prekmurje, Istrabenz/Primorska), ne zaleže več. Če ima podjetje negativen kapital, je jasno, da so delničarji le še njegovi pravno-formalni, ne pa tudi ekonomski lastniki. Edino razumno nadaljevanje njegovega obstoja, kadar je država zaradi nekega širšega interesa zainteresirana za preživetje v neki zmanjšani obliki, je, da se obstoječi delničarji tudi formalno razlastijo, ekonomsko so se itak že.
Tehnično to pomeni dokapitalizacijo s konverzijo terjatev in/ali s svežim denarjem po taki vrednosti delnice, da prejšnjih 100% delnic po novem pomeni le drobiž, npr. 1% (ali pa rezervna varianta, da reševalec, se pravi ponavadi država, odkupi vse delnice za 1 evro). Če bo podjetje preživelo, bodo sadove prestrukturiranja poželi tisti, ki so vložili reševalni denar, ne pa prvotni lastniki, ki so podjetje spravili na kant.
Pri nas pravna regulativa ne dovoljuje tovrstne prisilne dokapitalizacije družb, ampak se morajo stari delničarji strinjati. To je tisto, kar je omogočalo delničarjem Istrabenza, da izsiljujejo banke in državo s stečajem, ki je zaradi rigidnosti pravil in neznosno dolgega trajanja praviloma najslabši izid za vse.
V ZDA pa sta bila ravno na opisani način, z dokapitalizacijo, ki je bila delničarjem vsiljena, rešena giganta General Motors in Citigroup. In če preživita — zaenkrat dobro kaže — bo izkupiček od njune prodaje oziroma ponovne privatizacije šel tistemu, ki je reševanje plačal, torej ameriškim davkoplačevalcem.
Če bi to možnost imeli pri nas, ne bi bilo enoletnega nategovanja pri Istrabenzu in še daljšega pri Muri. Na tak način bi lahko na nesporen način rešili Vegrad ter olajšali položaj njegovim zaposlenim in podizvajalcem. Res pa je, da v tujini v takih primerih nemudoma odslovijo staro vodstvo, ki je firmo zapeljalo v težave. Samoumevno je, da novi človek bolj neobremenjeno in učinkovito od starega izpelje neprijetne sanacijske ukrepe.
Dokler se tak mehanizem ne najde tudi pri nas, bodo podjetja propadala dlje in bolj boleče.
RSS prispevki
Dostava po e-pošti
Twitter
Ekonomska stabilnost über alles
Dnevnikov intervju z Dragom Isajlovićem, donedavnim Križaničevim svetovalcem, nam je omogočil redek vpogled v razmišljanje znotraj kabineta finančnega ministra in kako so sprejemali protikrizne ukrepe:
Sliši se razumno. Ekonomska stabilnost je nad vsem, z javnim denarjem »moramo« zaradi višjih ciljev reševati podjetja. Vendar…
Pustimo ob strani kratkovidnost takega početja, kadar so pacienti tako brezupno pod vodo, kot sta bila Istrabenz in Infond Holding, pa tudi Zvon Ena Holding je na podobni poti. Ni videti, da je zavlačevanje z zvijanjem rok bankirjem, izkoriščanjem pravnih lukenj in računovodskimi manipulacijami s prevrednotenjem premoženja doseglo kaj drugega, kot da so agonijo holdingov z negativnim kapitalom podaljšali za nekaj časa.
Pomembnejši je problem moralnega hazarda. Prepričanje, da so do državne pomoči upravičena tudi zasebna podjetja na robu propada, pri čemer njihovi lastniki kar ohranijo lastništvo in profitirajo ob morebitnem uspehu, medtem ko celotno tveganje prevzema država (t.j. davkoplačevalci) je tisto, kar bo neodgovorno ravnanje še naprej spodbujalo. Le-tega pa volilno telo spričo težke situacije, v kateri se tudi samo nahaja, vse manj tolerira.
Če imajo zasebni lastniki le »upside«, medtem ko ves »downside« ostaja na davkoplačevalcih, potem tudi grožnja, da bo šla celotna regija po gobe (Mura/Prekmurje, Istrabenz/Primorska), ne zaleže več. Če ima podjetje negativen kapital, je jasno, da so delničarji le še njegovi pravno-formalni, ne pa tudi ekonomski lastniki. Edino razumno nadaljevanje njegovega obstoja, kadar je država zaradi nekega širšega interesa zainteresirana za preživetje v neki zmanjšani obliki, je, da se obstoječi delničarji tudi formalno razlastijo, ekonomsko so se itak že.
Tehnično to pomeni dokapitalizacijo s konverzijo terjatev in/ali s svežim denarjem po taki vrednosti delnice, da prejšnjih 100% delnic po novem pomeni le drobiž, npr. 1% (ali pa rezervna varianta, da reševalec, se pravi ponavadi država, odkupi vse delnice za 1 evro). Če bo podjetje preživelo, bodo sadove prestrukturiranja poželi tisti, ki so vložili reševalni denar, ne pa prvotni lastniki, ki so podjetje spravili na kant.
Pri nas pravna regulativa ne dovoljuje tovrstne prisilne dokapitalizacije družb, ampak se morajo stari delničarji strinjati. To je tisto, kar je omogočalo delničarjem Istrabenza, da izsiljujejo banke in državo s stečajem, ki je zaradi rigidnosti pravil in neznosno dolgega trajanja praviloma najslabši izid za vse.
V ZDA pa sta bila ravno na opisani način, z dokapitalizacijo, ki je bila delničarjem vsiljena, rešena giganta General Motors in Citigroup. In če preživita — zaenkrat dobro kaže — bo izkupiček od njune prodaje oziroma ponovne privatizacije šel tistemu, ki je reševanje plačal, torej ameriškim davkoplačevalcem.
Če bi to možnost imeli pri nas, ne bi bilo enoletnega nategovanja pri Istrabenzu in še daljšega pri Muri. Na tak način bi lahko na nesporen način rešili Vegrad ter olajšali položaj njegovim zaposlenim in podizvajalcem. Res pa je, da v tujini v takih primerih nemudoma odslovijo staro vodstvo, ki je firmo zapeljalo v težave. Samoumevno je, da novi človek bolj neobremenjeno in učinkovito od starega izpelje neprijetne sanacijske ukrepe.
Dokler se tak mehanizem ne najde tudi pri nas, bodo podjetja propadala dlje in bolj boleče.
Sorodni članki