Nemška kanclerka Angela Merkel je pred časom omenila modrost, ki da jo pozna vsaka švabska gospodinja: »Na dolgi rok se ne da živeti preko svojih zmožnosti.« Grki (za njimi pa še kdo drug) bodo to lekcijo vzeli na boleč način; zaenkrat sicer še računajo, da se ji bodo lahko izognili tako, da bodo zelo na glas demonstrirali in razbijali po ulicah, vendar to k njihovi priljubljenosti pri reševalcih iz EU in ZDA (ki so največji delničar in vplačevalec v Mednarodni denarni sklad) ne bo ravno pripomoglo.
Prezadolženost in bankrot držav seveda nista nič novega. Kot navajata Rogoff in Reinhartova v knjigi, ki sem jo že večkrat omenjal, je Grčija približno polovico svoje dvestoletne zgodovine, odkar obstaja kot samostojna država, prebila v bankrotu. Njihova glavna težava v tokratni epizodi je, da nimajo lastne valute, s katero bi z blago pomočjo tiskanja denarja in njenega razvrednotenja spet prišli v okvir svojih zmožnosti. Del navideznega bogastva Grčije, njenega prebivalstva in gospodarstva bi z oblikovanjem realnega tečaja lastne valute sčasoma izpuhtel. Seveda bi bili vsi skupaj tam doli občutno revnejši kot so danes, če bi morali preživeti samo s tistim, kar sami zaslužijo.
Če je bilo še pred par meseci nepojmljivo, da bi kakšno državo izključili iz evrskega območja, danes ni več tako. In navsezadnje za Grčijo to sploh ne bi bil najslabši izid, potem ko enkrat prestanejo fazo zanikanja in trezno pretehtajo možnosti. Uvedba vzporedne valute ni nobena posebna znanost, in se da izpeljati hitro, takrat ko druge možnosti ni ali pa ko te k temu »spodbudijo« reševalci z gorjačo.
Kako bi to lahko potekalo? Grčija uvede »novo drahmo«, izdela bankovce in kovance in razglasi, da bo vse plače v javnem sektorju in vse socialne transferje izplačevala izključno v novih drahmah. Te imajo začetni tečaj 1:1 z evrom. Ker nekaj časa ne rabi več denarja s finančnih trgov (potem ko je prejela EU/MDS pomoč), lahko upnikom pokaže sredinec in razglasi delni bankrot oziroma moratorij na odplačevanje zunanjega dolga.
Ravno tako zapove, da je odslej vse prihodke državi (davke, prispevke, carine, trošarine itd.) treba nakazovati izključno v novih drahmah. Vse ostalo ostane po želji: gospodarski subjekti se lahko odločijo, da bodo novo drahmo sprejemali ali pa ne. To sicer pomeni, da morajo ljudje in podjetja odpreti še bančni račun v drahmah in potem po potrebi menjati denar sem in tja. Nakar ponudba in povpraševanje prej ali slej vzpostavita vsakokratni ravnovesni (nižji) tečaj drahme proti evru. Poslovni subjekti hitro ugotovijo, da so prisiljeni sprejemati tudi drahme, če hočejo sploh kaj zaslužiti; turizem postane za tujce cenejši in izvozniki konkurenčnejši. Devize (evri) pa spet postanejo cenjeno blago, kot v starih časih.
Da se potem čez čas država zares izvleče iz težav, je potreben še najmanj en dodatni pogoj: da zmore učinkovito pobirati davke in zmanjšati sivo ekonomijo. A na Balkanu bo tudi to velik problem. Antropologi bojda balkansko mentaliteto izogibanja davkom pripisujejo dolgoletni podrejenosti osovraženemu otomanskemu imperiju, zaradi česar naj bi bila v teh krajih vsajena miselnost, da je državo treba izigrati, kjer se le da.
RSS prispevki
Mobilno
Družabno
4 Komentarji
Predlagam, da jim še pred uvedbo nove valute (ali bankrotom, kaj bo pač prej) damo vsak 200 EUR, da bodo lahko izigravali državo še kakšno leto več…
Saj bi tudi oni napravili isto, mar ne?
A ni presenetljivo, kako hitro se javno mnenje obrača v smer, »naj crknejo razsipni zabušanti« od tistega izpred par tednov, da je jasno, da bomo solidarni s so-Evropejci, ki da jih je zadela neke vrste naravna nesreča in da je kredibilnost evra treba obraniti, pa naj stane, kolikor hoče?
Delni vzrok je zagotovo v grkih samih — tistih na ulicah, ker ne kažejo niti najmanjše pripravljenosti sprejeti varčevalne ukrepe. Kdo bi jim pa rade volje posojal po vseh neumnostih, ki smo jih slišali. Članek o nesprejemljivem vsiljevanju je case in point.
Glavni problem z novo drahmo pa bi sicer bile obstoječe obveznosti prebivalstva in gospodarstva v EUR. Obveznosti do tujine ne bi mogli kar tako plačevati v novi valuti. Tako se ti potem zgodi Argentina, kjer je bila večina gospodarstva naenkrat v defaultu.
Praktično nemogoče je, da bi takšna tranzicija potekala zmerno. Vrednost nove valute bi bila naenkrat daleč pod EUR, tuji kapitalski prilivi bi se naenkrat ustavili (v kolikor se še niso), velik del podjetij bi se znašel v stečaju, možen življenjski standard grkov bi bil naenkrat smešno nizek v primerjavi s prej in javni uslužbenci bi verjetno še naprej stavkali.
Glavno sporočilo trga je, da bo v Grčiji še grdo, z našim denarjem ali brez. Osebno ne vidim razloga, da bi 200 EUR (ali še več) vrgel stran.
Vendar pa default ni tak bavbav in se po svetu dogajajo nonstop. Tam nekje med 5% in 40% držav iz vzorca Rogoff&Reinhart je bilo v vsakem časovnem trenutku v zadnjih 100 letih v defaultu. In vseeno živijo. Število defaultov v zgodovini: Agrentina 7, Brazilija 9, Mehika 8, Avstrija 7, Grčija 5, Španija 13 (isti vir).