Grčija nas stiska za vrat

Letošnjo pomlad je na kapi­tal­skih trgih naj­bolj zazna­mo­valo doga­ja­nje, ki so ga časni­karji neko­liko kari­ki­rano poi­me­no­vali grška tra­ge­dija. Vendar se polo­žaj sodobne Grčije raz­li­kuje od antič­nih tra­ge­dij. Tam je bil junak pra­vi­loma »brez krivde kriv« in žrtev božje volje ter nesreč­nih oko­li­ščin, tu pa so k seda­nji pre­za­dol­že­no­sti pri­po­mo­gli kar grški poli­tiki sami. Skušnjava obi­lja poceni denarja na trgih je bila tako močna, da si je grška poli­tika kupo­vala volilne gla­sove z izpo­so­ja­njem denarja na veliko, ne da bi jo skr­belo, ali ga bo lahko v pri­ho­dno­sti tudi vračala.

Toda Grčija nika­kor ni edina s takimi teža­vami. Nedavno so se s podob­nimi teža­vami in zate­go­va­njem pasu soo­čile še neka­tere druge manjše čla­nice Evropske unije, na pri­mer Madžarska, Latvija in Litva. Običajnega malega vla­ga­te­lja v del­nice ali vza­je­mne sklade se tam­kaj­šnje doga­ja­nje ni pose­bej dota­knilo. Navsezadnje so madžar­ske ali litvan­ske del­nice in obve­znice pre­cej­šnja ekso­tika. Isto velja tudi za grške vre­dno­stne papirje, ven­dar pa je Grčija, kljub temu, da je njena gospo­dar­ska teža prak­tično zane­mar­ljiva, za nas bistveno bolj pomembna. Ker je čla­nica evr­skega obmo­čja, prak­tično »drži za vrat« vso Evropo, saj bi njen nena­dni ban­krot pov­zro­čil neslu­tene posle­dice in po vsej ver­je­tno­sti ogro­zil obstoj evra kot sku­pne valute. Na hitro sesta­vljeni evrop­ski reše­valni načrt ji je sicer kupil nekaj časa, saj zdaj spričo pri­do­blje­nih poso­jil pri finan­ci­ra­nju pokoj­nin in plač jav­nih usluž­ben­cev ne bo odvi­sna od muha­vo­sti med­na­ro­dnih trgov­cev z denar­jem. Vendar pa kapi­tal­skih trgov načr­to­vani ukrepi vse­eno niso pre­pri­čali in posle­di­cam za Evropejce se oči­tno ne bomo izognili.

Glavni indi­ka­tor, da zgodbe še zda­leč ni konec, je hitro pada­nje vre­dno­sti evra proti dru­gim sve­tov­nim valu­tam. Evro je sredi leta 2008 dose­gal rekor­dne vre­dno­sti nad 1,55 ame­ri­škega dolarja, se potem na vrhuncu finančne krize zača­sno spu­stil do 1,25, še pred pol leta je bil spet nazaj na nivo­jih okoli 1,50, zdaj (15. maja 2010, op. p.) pa je že pod 1,24. Vse to kaže, da trgi ne ver­ja­mejo v jav­no­fi­nančno zdravje in soli­dno gospo­dar­sko rast evr­skega obmo­čja v nasle­dnjem obdobju.

Valutno tve­ga­nje, ki se na tak način mani­fe­stira, je pomembno tudi za male vla­ga­te­lje, a se ga mar­sikdo sko­rajda ne zaveda. Spremembe med­va­lu­tnih teča­jev namreč lahko močno vpli­vajo na vre­dnost naših pri­hran­kov, izra­ženo v naši matični valuti, v tem pri­meru v evru. Tokratni trend je kori­sten za tiste vla­ga­te­lje, ki imajo velik del naložb vezan na druge valute, na pri­mer veliko ame­ri­ških del­nic, saj nji­hova vre­dnost, mer­jena v evrih, nara­šča. Obraten pro­ces pa so taki vla­ga­te­lji doži­vljali od leta 2002 do leta 2008, ko se je evro krepil.

Ob pada­nju evra proti dolarju se zmanj­šuje naša kupna moč za izdelke z uvoza in tiste, s kate­rimi se na sve­tov­nem trgu pre­te­žno trguje v ame­ri­ških dolar­jih, ki kljub neka­te­rim dru­gač­nim pri­ča­ko­va­njem ostaja naj­po­memb­nejša valuta. Tak pri­mer so nafta, drugi ener­genti, mnoge suro­vine in zlato. Če smo v takem trendu, kot je sedaj, z nalož­bami obču­tno vezani na druge valute, si bomo izbolj­šali dono­snost (ozi­roma, vsaj ohra­njali kupno moč), ob naspro­tnem trendu pa bomo izgubljali.

Najbolj oči­ten izraz valu­tnega tve­ga­nja dan­da­nes na svoji koži obču­tijo tisti slo­ven­ski kre­di­to­je­malci, ki so v letu 2007 jemali dol­go­ročna sta­no­vanj­ska poso­jila, vezana na švi­car­ski frank. Obrestna mera zanje je bila nižja kot za poso­jila v evrih, zato so jim banke za isto mesečno anu­i­teto ponu­jale višji zne­sek poso­jila kot bi ga dobili, če vza­mejo poso­jilo v evrih. Marsikdo se je zaradi tega odlo­čil za »švi­car­ski« kre­dit, ne da bi se v celoti zave­dal neu­go­dnih posle­dic, če se bo teda­nje raz­merje EUR/CHF, ki je bilo nad 1,60 franka za en evro, spre­me­nilo v škodo evra. Na nji­hovo nesrečo se je ravno to doga­jalo v pre­te­klih letih in danes je evro naj­šib­kejši proti franku v vsej svoji enaj­stle­tni zgo­do­vini, saj velja le 1,40 franka.

Zakaj je za kre­di­to­je­malce to slabo? Ker je spre­me­njeno valu­tno raz­merje pov­zro­čilo, da se nji­hov pre­o­stali dolg, gle­dano v švi­car­skih fran­kih sicer res z vsa­kim odpla­či­lom mesečne anu­i­tete neko­liko zmanjša, ven­dar pa se, če ga pre­tvo­rimo v evre, lahko celo pove­čuje. Povsem možno je, da tak nesrečni kre­di­to­je­ma­lec danes, po več kot dveh letih vra­ča­nja, v evrih dol­guje več kot je leta 2007. In ker kre­dit pra­vi­loma odpla­čuje z dohodki od plače, ki jo dobiva v evrih, je višina dolga v evrih zanj pomemb­nejša. Seveda se lahko situ­a­cija spet obrne in mu sta­nje dolga spet zmanjša, ven­dar ni zago­to­vila, da se bo to res zgodilo.

Za obi­čajne var­če­valce je valu­tno tve­ga­nje obvla­dljivo, če upo­šte­vamo nasle­dnji dve vodili. Prvič, svoje naložbe imejmo valu­tno čim bolj uskla­jene s pri­ho­dnjimi obve­znostmi (odpla­čilo kre­dita, nakupi dobrin). Drugič, z raz­pr­še­no­stjo tudi glede valu­tne izpo­sta­vlje­no­sti svo­jemu por­t­fe­lju pove­ču­jemo sta­bil­nost in zni­žu­jemo možnost veli­kih pad­cev zaradi med­va­lu­tnih spre­memb.

Ta članek je bil objavljen v kategoriji ekonomija, politika z značko , , , .

Komentiraj

Tvoj email ne bo nikoli objavljen ali predan naprej. Nujna polja so označena z *

*
*

Lahko uporabiš te HTML značke in lastnosti: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Na tej strani uporabljamo piškotke! Z uporabo te spletne strani se strinjate s pogoji uporabe piškotov na vašem računalniku! Podrobnosti preverite tukaj . x