Kupna moč 50 let pozneje

Pedantni Nemci so izra­ču­nali, koliko ceneje je danes sko­raj vse kot nekoč, če cene izra­zimo v urah dela. Leta 1960 je pov­prečno pla­čilo zapo­sle­nega zna­šalo pre­ra­ču­na­nih 1,27 evra na uro, lani pa 14,05 evra na uro. Plače so se v teh 50 letih pove­čale za 11-krat, cene pa le za 4-krat. Primeri:

Kako je to mogoče? Pri hrani so pri­hra­nek zaslu­žni ume­tna gno­jila, krmila in učin­ko­vi­tejša dis­tri­bu­cija, pri teh­nič­nih izdel­kih pri­dne roke Vietnamcev in Tajvancev. Izjema pri poce­ni­tvah so atlant­ske ribe, ki so jih v tem obdo­bju že sko­raj iztre­bili in posel, ki se ga ne da uspe­šno pre­ne­sti v Azijo (novi­nar­stvo in zalo­žni­štvo časo­pisja). Pocenitvam se dobro upira panoga zabave (kino), ki lahko zadr­žuje visoke marže.

Skratka, za nem­ške potro­šnike glo­ba­li­za­cija odlično deluje, pod pogo­jem, da odmi­slimo opu­sto­še­nje morij in tu pa tam še kakega dru­gega narav­nega resursa ter višjo nem­ško brez­po­sel­nost kot nek­daj. No, tisti, ki zapo­sli­tev imajo, si lahko vsega pri­vo­ščijo veliko več kot nekoč.

Če bi se trend z istim tem­pom nada­lje­val, bi bilo za vrček piva potrebno čez nadalj­njih 50 let delati le še 36 sekund, za TV apa­rat pa še nekaj sekund manj. Trend oči­tno ni vzdr­žen in mlada gene­ra­cija, ki javka, da bo prva, ki bo živela slabše kot gene­ra­cija nje­nih star­šev, ute­gne imeti prav.

Pri nas so raz­merja poce­ni­tev podobna, abso­lu­tne številke v minu­tah dela pa seveda pre­cej višje, zaradi nižje pro­duk­tiv­no­sti kot v Nemčiji.