Svetovanje z zapisnikom

Še nekaj nada­lje­va­nja teme od zadnjič. V Nemčiji mali vla­ga­te­lji vre­dno­stne papirje v veliki večini kupu­jejo v svo­jih ban­kah. Od 1. janu­arja 2010 dalje morajo po zakonu ban­čni sve­to­valci obve­zno izde­lati zapi­snik vsa­kega nalož­be­nega sve­to­va­nja in ga pod­pi­sa­nega izro­čiti stranki. Namen te obve­zno­sti je, da ostane pisna sled o nalož­be­nih pri­po­ro­či­lih, kajti nem­ške obla­sti namreč oce­nju­jejo, da potro­šniki vsako leto izgu­bijo med 20 in 30 mili­jard evrov zaradi neu­stre­znih priporočil.

Seveda je pogo­vor med stranko in sve­to­val­cem v veliki meri odvi­sen od tega, kako bo stranka svojo finančno situ­a­cijo pred­sta­vila. Več ko bo o sebi raz­krila, bolj ver­je­tno bodo sve­to­val­čeva pri­po­ro­čila zanjo ustre­zna. Če pa bo pomembne podatke zamol­čala, jo bo morda sve­to­va­lec (nehote) usme­ril v naložbo, ki zanjo ni pri­merna. Problem »napač­nega sve­to­va­nja« v Nemčiji se tiče pre­te­žno  obtožb, da so ban­čni sve­to­valci stran­kam pro­da­jali pre­več tve­gane papirje, kljub temu, da so stranke želele le nizko tve­gane naložbe. Kar pre­cej tovr­stnih pri­me­rov je že pred nem­škimi sodi­šči, a brez pisnih doku­men­tov stranke le težko doka­žejo, da so bile zavedene.

Obrazec zapi­snika sicer ni pred­pi­san (tule je  vzo­rec z mini­mal­nim obse­gom — PDF, 71 kB), banke upo­ra­bljajo vsaka svo­jega, ven­dar nem­ški nad­zor­nik BaFin (ana­lo­gija slo­ven­ske ATVP) po prvih mese­cih veljav­no­sti ni zado­vo­ljen s kako­vo­stjo teh zapisnikov.