Pri nas je najbolj običajen način plačevanja za »finančno svetovanje« (kar je sicer v teh krajih temeljito zlorabljen pojem) s prodajno provizijo od kupljenih finančnih produktov (zavarovanja, skladi). Svetovalca tako plačuje zavarovalnica, banka ali družba za upravljanje, ne pa njegova stranka, torej kupec. Za kupca je to stroškovno ugodno — na videz zastonj -, pa tudi problematično, ker sistem ne spodbuja objektivnih nasvetov, pač pa prodajo tistega, od česar svetovalec nekaj zasluži. V podjetjih skupine NLB vam torej svetujejo izključno finančne produkte NLB, ne pa na primer kake druge, ki bi bili (hipotetično) za stranko še bolj primerni. Oportunitetna izguba zaradi tega je (spet hipotetično) lahko velika.
Nasproten način zaračunavanja svetovanja je direkten: plačilo po svetovalnih urah in nobenih provizij ter nobene vezave na posamezno finančno skupino (npr. Triglav ali KD). V nekaterih zahodnih državah postaja ta — direktni — način vse bolj razširjen, saj ljudje spoznavajo njegove prednosti. V Nemčiji ga vladajoča koalicija namerava okrepiti celo s spremembami zakonodaje.
Opogumili so se tudi svetovalci, ki delujejo na ta način, in se začeli promovirati v medijih z oglasi, kot je spodnji.
Gospa iz oglasa pojasnjuje, da se je za honorarno svetovanje odločila, ker so le tako NJENI interesi na prvem mestu. Več o argumentih v prid honorarnega svetovanja si lahko (v nemščini) preberete na www.honorarkonzept.de.
Kaj pa pri nas? Tega (še) ni. V tem trenutku ni nikogar, ki bi se preživljal s tovrstnim finančnim svetovanjem za honorar. Vsi tisti svetovalci, na katere naletite, četudi se kitijo s pridevnikom »neodvisni«, so plačani od provizije, ali pa kar direktno zaposleni v banki ali zavarovalnici. To sicer ne pomeni, da je zaradi tega z njimi kaj narobe, pač pa le, da morajo stranke to dejstvo pač vzeti v zakup in pri svojih odločitvah upoštevati.
RSS prispevki
Mobilno
Družabno
2 Komentarji
Nekako se mi zdi prav, da kdaj obiščem še tvojo stran, glede na to, da rad prebiram tvoje članke, ki jih objavljaš tudi na DS.
Honorarno svetovanje je pomoje zelo kul, sam pa sem v začetku svojega zanimanja za borzo nanj naletel tudi v Sloveniji. Ne, nihče ni uganil, to je bil vrli Zlatko Turkovič, bull all the way. Je ponudil svoje storitve za piškavih 60 eur na uro, če se prav spomnim. In, kot kleni Slovenec, prav nič poTujčeno, sem se česa takega seveda izognil, in raje prebiral spletne strani in knjige.
Mislim, da je vsakršna oblika svetovanja problematična predvsem zaradi strank samih; velika večina jih namreč hoče slišati, kako so pametni in kako imajo prav, in da je zagotovo nekdo drug kriv za kakršen koli manjko v njihovem življenju. Za take stranke imamo vse naše balkansko vzhodno ultra specialno hitro rastoče zadeve. In potem po 70% padcih ultra super garant varne depozite.
Nabor situacij, v katerih bi ljudje potrebovali nasvet, pa zanj niso pripravljeni plačati, je izredno širok, veliko širši od področja financ. Ko jih življenje pretepe, jim je seveda žal, da niso poslušali — ali pa pač grejo v dosmrtno fazo zanikanja. Meni osebno bi bilo svetovanje na mojih področjih zelo prijetno delo. Živeti od tega… in ohraniti čisto vest… je tema za celo knjigo.
Ja, tu in tam se da naleteti na honorarno svetovanje. Vendar imajo to svetovalci bolj za zraven (živeti se od tega ne da) in včasih potem poleg honorarja dobijo ŠE provizijo, če XY produkt vzameš pri njih.