Ob včeraj omenjeni lobistični akciji pokojninskih družb sem se spomnil na podobno akcijo, ki so jo pred cca 12 leti sprožili v sorodni finančni branži — pri dzujih. Dzuji (Družbe Za Upravljanje investicijskih skladov, DZU) so si takrat silovito prizadevali za zapolnitev t.i. privatizacijske luknje — ta luknja je zazevala, ker za zbrane lastninske certifikate dolgo časa niso od države dobile premoženja, ki se je tedaj lastninilo. Akcijo je sicer sprožila odločitev ustavnega sodišča, ki je dzujem ukinila obračunavanje 3% letne provizije od samih certifikatov — se pravi, od upravljanja tistega premoženja, ki ga sploh še ni bilo, saj ga država še ni priskrbela. Do tedaj se jim stanje ni zdelo tako dramatično, saj so si provizijo obračunavale od celote (polnega in praznega), ne pa le od polnega (privatizacijskih delnic). Tako nastala razlika v osnovi za obračun provizije pa je bila velika in je zahtevala ukrepanje.
No, interes pidovskih delničarjev se je takrat malenkost bolj prekrival z interesom njihovih upravljavcev (kot to velja v včerajšnjem primeru), pa tudi tam je kasnejši potek dogodkov pokazal, za koga so akterji poskrbeli in za koga niso. Nekdanje obljube upravljavcev pidov (pooblaščenih investicijskih družb) iz časa novačenja certifikatov (»skrbeli bomo za vaš denar«, »vložite ga na pravo mesto«, »1000 mark za vaš certifikat«) so bile kmalu pozabljene. Dokaj hitro se je namreč pokazalo, da večina takratnih dzujev ni imela nikakršnega namena resnično ukvarjati se z dejavnostjo upravljanja investicijskih skladov, pač pa so po hitrem postopku to panogo zapustili.
Če ste svoj certifikat zaupali pidu v upravljanju ene izmed naslednjih 12 družb: Aktiva, Arkada, Atena, Capinvest, Nika, Divida, Intara, S-Hram, A Trust, Certius, Pulsar, Proficia Dadas, potem ste žrtev oseb iz prejšnjega stavka in od vašega certifikata ni ostalo kaj dosti. Nobena izmed gornjih nekdanjih DZU ne deluje več.
Če ste bili stranka ene izmed naslednjih 4 družb: Avip, Pomurska DZU, LB Maksima, Vizija, potem so vas (svoje delničarje oziroma stranke) prodali svojim konkurentom, ki so od takrat dalje obračunavali provizijo od vašega certifikata.
Le preostalih 8 dzujev je danes še vedno v tej panogi. To so: KBM Infond, Krekova DZU, Probanka, NFD, Triglav, KD Skladi, Primorski skladi, Krona.
Torej, le natanko tretjina tistih, ki so takrat planili na lastninske certifikate, danes še vedno to premoženje upravlja v obliki investicijskih skladov. Kaj pa se je zgodilo pri preostalih dveh tretjinah? Premoženje je spremenilo lastnika. Približno takole je nekoč prostodušno pojasnil legendarni direktor Stanovanjskega sklada RS Edvard Oven: denar kaže tendenco, da se preseli iz rok manj sposobnih (pidovski delničarji) v roke bolj sposobnih (lastniki DZU).
Kako so lastniki dzujev to storili:
- S poceni odkupovanjem najprej certifikatov (nezakonito) in potem pidovskih delnic na borzi (zakonito), s čimer je DZU postal kontrolni lastnik pida.
- Z izglasovanjem pretvorbe pida v redno delniško družbo na skupščini delničarjev, s čimer je bilo privatizacijsko premoženje umaknjeno izpod nadzora Agencija za trg vrednostnih papirjev.
- Z umikom delnic novonastale delniške družbe z borze, s čimer so delnice postale nelikvidne, in večanje lastniškega deleža s strani insiderjev s tem olajšano, cena pa znižana.
- In končno z iztisnitvijo preostalih delničarjev proti njihovi volji (kar omogoča zakon o gospodarskih družbah).
- Vmes pa so bile še računovodske mahinacije, statusna preoblikovanja (oddelitve, pripojitve) in transakcije s premoženjem po »prijateljskih cenah«.
Kako je bilo to mogoče? Zaradi nejasne zakonodaje, pomanjkljivim ukrepanjem nadzorne inštitucije Agencije za trg vrednostnih papirjev, neučinkovitega sodstva (tole je bilo ravno danes v časopisu) in nezainteresiranosti samih malih delničarjev, poleg tega pa zneski vsakega posameznika niso bili zelo veliki. Postopek je še olajšalo načelo »easy come, easy go«, saj ljudje od certifikatov večinoma niso kaj dosti pričakovali.
RSS prispevki
Mobilno
Družabno
2 Komentarji
Ob tem velja spet prebrati podnaslov tvojega bloga. Caveat emptor!
S svojimi glasovi, svojo etiko, mindsetom, Slovenci vsake štiri leta zelo dobro izrazijo, kake vrste državo želijo imeti, in realna različica je pač mešanica nečesa, kar je lepo za njihovo oko, obenem pa vzdržno vsaj za 4 leta mandata.
Tako to gre.
Ob tem se je za vprašati, kaj sploh lahko očitamo »velikim«. Če se od njih pričakuje, da bodo etični, in ne bodo izkoriščali lukenj, ki so v sistemu točno zato, ker luknje hočejo »majhni«, to pomeni, da pričakujemo, da bodo prostovoljno pustili, da jih pomendra stampedo »majhnih«. Oboji so pač zrasli iz istega makro okolja.
Po moje luknje večinoma niso puščene namerno. Sicer pa, v neki pravljici je lonec hodil po vodo toliko časa, dokler se ni razbil. Posledice pa vknjižimo pod »nabiranje izkušenj + šolnina«.