Gnoj postane zlato

Srečko Kosovel je bil močno pred časom s svo­jim ver­zom »gnoj je zlato.« Šele 80 let kasneje so se alki­mi­sti pri ratin­ških agen­ci­jah Moody’s, Standard & Poor’s in Fitch nau­čili iz gnoja delati zlato. Strukturirani obve­znici, sesta­vljeni iz tre­tje­ra­zre­dnih nepre­mič­nin­skih kre­di­tov, so naj­prej dode­lili soli­dno oceno BBB (kar je naj­nižja sto­pnja, še dopu­stna za insti­tu­ci­o­nalne vla­ga­te­lje).  Nakar so oce­nili še CDO (col­la­te­ra­li­zed debt obli­ga­tion), izve­deni dol­žni­ški papir iz teh istih BBB obve­znic in sicer tako, da je kar 80 odstot­kov tega papirja dobilo navišjo možno oceno, trojni A (AAA), s čimer so oce­nje­valci zatr­dili, da je tak papir enako varen kot obve­znica ame­ri­ške države. Scott Adams je ta posto­pek že pred dvema letoma v stripu nari­sal takole:

V bese­dah pa je to ano­ma­lijo, ki je izda­tno pri­spe­vala k izbruhu seda­nje finančne krize, nazorno opi­sal Michael Lewis v odlični knjigi The Big Short: Inside the Doomsday Machine (priporočam).

Iz iste knjige je tudi sim­pa­tična sku­pin­ska oznaka za insti­tu­ci­o­nalne inve­sti­torje (zava­ro­val­nice, banke, pokoj­nin­ski skladi), ki so tovr­stni gnoj zaradi slepe vere v ratin­ške agen­cije kupo­vali kot prvo­ra­zre­dno naložbo: Düsseldorf.