Koprski gladiator

Igor Bavčar je prej­šnji teden pred­sta­vil svojo plat zgodbe o Istrabenzu. V njej se je eks­pli­ci­tno pri­mer­jal z rim­skimi gla­di­a­torji, impli­ci­tno pa z junaki antič­nih tra­ge­dij, proti kate­rim so se zaro­tili bogovi. Razumljivo je, da se padli direk­torji, ki so med svo­jim man­da­tom pomembna pod­je­tja (Istrabenz, Pivovarna Laško, Merkur) pognali na rob ste­čaja, želijo oprati krivde, saj jim med dru­gim grozi tudi pre­gon pred sodišči.

Vsem trem naj­bolj raz­vpi­tim pri­me­rom (Bavčar, Šrot, Kordež) so sku­pne nasle­dnje značilnosti.

1. »Samo« z direk­tor­skim polo­ža­jem niso bili zado­voljni, pač pa so želeli postati tudi naj­ve­čji lastniki pod­je­tij, ki so jim direktorovali.
2. Tu so jim naivno na pomoč pri­sko­čile banke, ki so jim omo­go­čile asi­me­trično pozi­cijo: če bi direk­tor­jem mane­ver uspel, bi si pri­do­bili pre­mo­ženj­sko korist več deset mili­jo­nov evrov, če pa ne bi uspel, ne bi izgu­bili prak­tično nič lastnega vložka, saj so »sta­vili« z ban­čnim in ne z lastnim denarjem.
3. Odplačevanje kre­di­tov je slo­nelo na pri­ča­ko­va­nju nadalj­nje rasti del­nic. Ko se to ni ure­sni­čilo, pač pa so — naspro­tno — tečaji str­mo­gla­vili, so pre­vze­mniki svojo »stavo«, dokler se je le dalo, reše­vali z izčr­pa­va­njem pod­je­tij na razne načine.
4. Nadzorni sveti v pod­je­tjih so nekri­tično potr­je­vali odlo­či­tve direk­tor­jev in tako pre­cej bolj delo­vali v inte­resu pre­vze­mni­kov kot v inte­resu celo­tnih del­ni­ških družb.
5. Ko se je hiša iz kart sesula, je izguba pri­stala pri ban­kah in pri pre­o­sta­lih del­ni­čar­jih, ki cen del­nic ITBG in PILR iz leta 2008 ne bodo nikoli več videli.

Igor Bavčar ima sicer prav, ko trdi, da je k nje­go­vemu padcu pri­po­mo­glo tudi »besne­nje mno­žice« (o tem kdaj dru­gič). Vendar, če je sploh kdo tra­gični junak v teh zgod­bah, so to le pre­o­stali mali del­ni­čarji teh pod­je­tij, ki zaradi lako­mno­sti, neob­ve­šče­no­sti ali lenobe nisto izko­ri­stili veli­ko­du­šnih pre­vze­mnih ponudb iz časa evfo­rije, ki so jim bile na voljo pri vseh treh zgo­raj ome­nje­nih primerih.

V zgo­do­vino pa bo odšla sim­pa­tično odkrita Bavčarjeva izjava iz marca 2009, da je »Istrabenz je do spre­me­nje­nih raz­mer na finanč­nih trgih gene­ri­ral sta­bi­len denarni tok, ki je izvi­ral iz ban­čnih poso­jil.« Nadaljevanje dogod­kov je poka­zalo, da tak finančni per­pe­tuum mobile pač ni izvedljiv.

DOPOLNJENO 23.7.2010: Kriminalisti na raču­nih Igorja Bavčarja v NLB našli sko­raj tri mili­jone evrov