Ko poslušamo o (ne)varnosti izdelkov z vidika potrošniških pravic, verjetno pomislimo na motorno žago, električne gospodinjske aparate ali na kaj drugega, s čimer bi se uporabnik pri rokovanju lahko poškodoval. Vendar pa se v zadnjem času, po katastrofalnih posledicah finančne krize, razpravlja o pojmu varnosti tudi na področju finančnih storitev, namenjenih povprečnemu neukemu vlagatelju. Tudi tu so namreč mogoče poškodbe, vendar ne toliko v dejanskem fizičnem smislu kot v finančnem smislu – v denarnici in na bančnem računu in to včasih šele po dolgem času od izvedene transakcije ali sklenjene pogodbe.
Prav tej temi je bila namenjena ena od okroglih miz na mednarodnem
Finančnem forumu 2010, ki ga je 20. maja 2010 v Ljubljani ob svoji dvajsetletnici gostila Zveza potrošnikov Slovenije. Predvsem potrošniške organizacije se namreč ukvarjajo s to problematiko, saj nadzorne institucije (finančni regulatorji) do zdaj temu niso posvečale veliko pozornosti, finančna panoga pa seveda teži k čim večjim prihodkom in ji omejevanje ni v interesu.
Varen finančni produkt ima tri temeljne značilnosti:
- varnega ponudnika,
- transparentnost produkta in
- primernost za stranko.
Ponudnik je varen, ko je pod ustreznim nadzorom, ima urejeno zunajsodno shemo razreševanja pritožb in sodeluje v jamstveni shemi za primer nesolventnosti, če sredstva strank niso vodena kot ločeno premoženje. Transparentnost produkta pomeni, da morajo biti potencialni stranki dovolj jasno pojasnjene vse bistvene lastnosti, vključno s stroški, zlasti pomembna pa je opredelitev tveganj, ki jim bo kupec izpostavljen. Primernost za stranko pa pomeni, da mora ustrezati strankinim potrebam, njenemu odnosu do tveganja in finančni osveščenosti. Kompleksni izvedeni finančni inštrumenti namreč nikakor niso primerni za nepoučene vlagatelje. Če ti trije pogoji niso izpolnjeni, je lahko finančni produkt za stranko nevaren in lahko privede do razočaranja in pozneje tudi do tožb na sodiščih.
V ne tako davni preteklosti smo tudi v Sloveniji imeli opravka s takimi (odmevnimi) primeri: propad LES banke, goljufija pri lizingu avtomobilov, visoke obresti za stanovanjska posojila SKB banke, nepravilno obračunavanje obresti pri Modrem varčevanju Nove ljubljanske banke in drugo. Izkušnje iz drugih držav kažejo, da je relativna nerazvitost te panoge v Sloveniji v tem primeru prednost, saj nismo bili deležni ponudbe bolj zapletenih nevarnih produktov na trgu.
Na navedeni okrogli mizi je nekatere svoje zanimive izkušnje predstavil Rasmus Kjeldahl z danskega potrošniškega sveta (angl. Danish Consumer Council). ScandiNotes Junior je bil strukturirani dolžniški vrednostni papir tipa CDO (angl. collateralized debt obligation), in sicer njegova najbolj tvegana tranša. To pomeni, da je bil tako občutljiv na poslabšano odplačevanje podrejenih posojil, da so imetniki izgubili 13 odstotkov glavnice kljub temu, da je bila njegova največja mogoča donosnost le 4,48 odstotka. Sestavljen je bil torej tako, da je ob nesorazmerno visokem tveganju omogočal le razmeroma nizko donosnost za vlagatelja.
Primer produkta Jyske Invest Hedge Market Neutral Bond je bil drugačen. Tu je banka pod pojmom »obveznica« in kot nizko tvegano naložbo prodajala izvedeni finančni inštrument z ogromnim finančnim vzvodom, ki je izkoriščal razlike med obrestnimi merami. Ko so se le-te obrnile v napačno smer, so kupci teh obveznic izgubili 85 odstotkov svoje vloge. Šlo je za zlorabo pojma obveznice, saj so kupci sklepali, da gre za razmeroma varno naložbo.
Pri naslednjem produktu Plus Invest Raw Materials je šlo za marketinško zlorabo ocene AAA. Ker je ocenjevalna agencija strukturiranemu produktu dodelila najvišjo oceno AAA, so ga kupcem predstavljali kot stoodstotno zanesljivo naložbo kljub temu, da so ga sestavljale opcije, ki so zelo tvegan finančni inštrument.
Zadnji primer, naložbeni produkt Bankinvest Emerging Markets, pa so v času javne ponudbe ocenili in ga oglaševali kot nizko tvegan, ga pod to oznako prodajali vlagateljem, potem pa oceno spremenili na visoko tvegan, ampak o tem kupcev niso obvestili. Kupci so torej ostali z visoko tveganim produktom, ne da bi se tega zavedali.
Skupna značilnost vseh teh primerov je bilo zavajanje: zaradi pomanjkljivega opisa lastnosti ponujanega finančnega produkta, so ga kupili potrošniki, ki tega sicer – če bi bili pravilno obveščeni – ne bi storili. Enako bi verjetno lahko rekli za udeležence dveh znanih slovenskih finančnih afer: afere Orion in afere avstrijskih kreditov prekmurskim kmetom. Obe sta sicer časovno že nekoliko oddaljeni, ampak sta še vedno aktualni, saj sta bili prav v zadnjih tednih spet predmet obravnave pred sodišči.
Evropske izkušnje kažejo, da takih problemov ni enostavno rešiti. Najverjetneje bo treba rešitve iskati v trikotniku: nadzorne institucije – finančni ombudsman – potrošniške organizacije. Ozaveščanje potrošnikov, nadzor nad ponudniki finančnih inštrumentov in kaznovanje (po sodni poti) v primeru dokazane prevare bodo prispevali k vse manjšemu številu spornih situacij.
Slovenija je ena redkih držav članic Evropske unije, ki (še) nima finančnega ombudsmana kljub večkratnim pobudam za ustanovitev takega organa, ki bi deloval v skladu s sodobnimi evropskimi smernicami. Drugi manjkajoči ukrep je nacionalni program finančnega izobraževanja potrošnikov. Pripravi tega nujno potrebnega izobraževanja naj bi zadnji potrebni pospešek dalo naše članstvo v OECD, saj ta organizacija od svojih članic pričakuje uvedbo tega izobraževanja.
OPOMBA: Tale blog ima zbranih nekaj povezav s področja varstva potrošnikov finančnih storitev v rubriki Koristne povezave.
RSS prispevki
Dostava po e-pošti
Twitter
(Ne)varni finančni produkti
Ko poslušamo o (ne)varnosti izdelkov z vidika potrošniških pravic, verjetno pomislimo na motorno žago, električne gospodinjske aparate ali na kaj drugega, s čimer bi se uporabnik pri rokovanju lahko poškodoval. Vendar pa se v zadnjem času, po katastrofalnih posledicah finančne krize, razpravlja o pojmu varnosti tudi na področju finančnih storitev, namenjenih povprečnemu neukemu vlagatelju. Tudi tu so namreč mogoče poškodbe, vendar ne toliko v dejanskem fizičnem smislu kot v finančnem smislu – v denarnici in na bančnem računu in to včasih šele po dolgem času od izvedene transakcije ali sklenjene pogodbe.
Varen finančni produkt ima tri temeljne značilnosti:
Ponudnik je varen, ko je pod ustreznim nadzorom, ima urejeno zunajsodno shemo razreševanja pritožb in sodeluje v jamstveni shemi za primer nesolventnosti, če sredstva strank niso vodena kot ločeno premoženje. Transparentnost produkta pomeni, da morajo biti potencialni stranki dovolj jasno pojasnjene vse bistvene lastnosti, vključno s stroški, zlasti pomembna pa je opredelitev tveganj, ki jim bo kupec izpostavljen. Primernost za stranko pa pomeni, da mora ustrezati strankinim potrebam, njenemu odnosu do tveganja in finančni osveščenosti. Kompleksni izvedeni finančni inštrumenti namreč nikakor niso primerni za nepoučene vlagatelje. Če ti trije pogoji niso izpolnjeni, je lahko finančni produkt za stranko nevaren in lahko privede do razočaranja in pozneje tudi do tožb na sodiščih.
V ne tako davni preteklosti smo tudi v Sloveniji imeli opravka s takimi (odmevnimi) primeri: propad LES banke, goljufija pri lizingu avtomobilov, visoke obresti za stanovanjska posojila SKB banke, nepravilno obračunavanje obresti pri Modrem varčevanju Nove ljubljanske banke in drugo. Izkušnje iz drugih držav kažejo, da je relativna nerazvitost te panoge v Sloveniji v tem primeru prednost, saj nismo bili deležni ponudbe bolj zapletenih nevarnih produktov na trgu.
Na navedeni okrogli mizi je nekatere svoje zanimive izkušnje predstavil Rasmus Kjeldahl z danskega potrošniškega sveta (angl. Danish Consumer Council). ScandiNotes Junior je bil strukturirani dolžniški vrednostni papir tipa CDO (angl. collateralized debt obligation), in sicer njegova najbolj tvegana tranša. To pomeni, da je bil tako občutljiv na poslabšano odplačevanje podrejenih posojil, da so imetniki izgubili 13 odstotkov glavnice kljub temu, da je bila njegova največja mogoča donosnost le 4,48 odstotka. Sestavljen je bil torej tako, da je ob nesorazmerno visokem tveganju omogočal le razmeroma nizko donosnost za vlagatelja.
Primer produkta Jyske Invest Hedge Market Neutral Bond je bil drugačen. Tu je banka pod pojmom »obveznica« in kot nizko tvegano naložbo prodajala izvedeni finančni inštrument z ogromnim finančnim vzvodom, ki je izkoriščal razlike med obrestnimi merami. Ko so se le-te obrnile v napačno smer, so kupci teh obveznic izgubili 85 odstotkov svoje vloge. Šlo je za zlorabo pojma obveznice, saj so kupci sklepali, da gre za razmeroma varno naložbo.
Pri naslednjem produktu Plus Invest Raw Materials je šlo za marketinško zlorabo ocene AAA. Ker je ocenjevalna agencija strukturiranemu produktu dodelila najvišjo oceno AAA, so ga kupcem predstavljali kot stoodstotno zanesljivo naložbo kljub temu, da so ga sestavljale opcije, ki so zelo tvegan finančni inštrument.
Zadnji primer, naložbeni produkt Bankinvest Emerging Markets, pa so v času javne ponudbe ocenili in ga oglaševali kot nizko tvegan, ga pod to oznako prodajali vlagateljem, potem pa oceno spremenili na visoko tvegan, ampak o tem kupcev niso obvestili. Kupci so torej ostali z visoko tveganim produktom, ne da bi se tega zavedali.
Skupna značilnost vseh teh primerov je bilo zavajanje: zaradi pomanjkljivega opisa lastnosti ponujanega finančnega produkta, so ga kupili potrošniki, ki tega sicer – če bi bili pravilno obveščeni – ne bi storili. Enako bi verjetno lahko rekli za udeležence dveh znanih slovenskih finančnih afer: afere Orion in afere avstrijskih kreditov prekmurskim kmetom. Obe sta sicer časovno že nekoliko oddaljeni, ampak sta še vedno aktualni, saj sta bili prav v zadnjih tednih spet predmet obravnave pred sodišči.
Evropske izkušnje kažejo, da takih problemov ni enostavno rešiti. Najverjetneje bo treba rešitve iskati v trikotniku: nadzorne institucije – finančni ombudsman – potrošniške organizacije. Ozaveščanje potrošnikov, nadzor nad ponudniki finančnih inštrumentov in kaznovanje (po sodni poti) v primeru dokazane prevare bodo prispevali k vse manjšemu številu spornih situacij.
Slovenija je ena redkih držav članic Evropske unije, ki (še) nima finančnega ombudsmana1 kljub večkratnim pobudam za ustanovitev takega organa, ki bi deloval v skladu s sodobnimi evropskimi smernicami.2 Drugi manjkajoči ukrep je nacionalni program finančnega izobraževanja potrošnikov. Pripravi tega nujno potrebnega izobraževanja naj bi zadnji potrebni pospešek dalo naše članstvo v OECD, saj ta organizacija od svojih članic pričakuje uvedbo tega izobraževanja.
OPOMBA: Tale blog ima zbranih nekaj povezav s področja varstva potrošnikov finančnih storitev v rubriki Koristne povezave.
Sorodni članki