Tik pred objavo evropskih bančnih stres testov so v NLB prišli z besedo na dan. Po današnji verziji bodo letos potrebovali 400 milijonov sveže finančne injekcije, medtem ko so še pred pol leta hoteli »le« 250 milijonov (to se potem ni uresničilo). Teh 400 še ni vse, kajti že zdaj pričakujejo, da bodo v treh letih potrebovali še dodatnih 200. 400 milijonov je veliko denarja. Gre za skoraj polovico vrednosti razvpitega 6. bloka šoštanjske termoelektrarne ali približno toliko, kot smo se zavezali posoditi Grkom. Seveda si bo država denar morala izposoditi na mednarodnih trgih, da bo lahko NLB-ju ustregla, kajti v blagajni ga ni. Vse skupaj izgleda, kot da si NLB jemlje državo za talca.
Kot da v teh kriznih časih, ko je še posebej treba paziti, kam nameniti javni denar, ne bi imeli pametnejše uporabe, kot ravno krpanje lukenj v NLB, ki se je med mandatom prejšnje uprave izdatno zakalkulirala s posojili finančnim holdingom in gradbincem.
Dokapitalizacija bo poštena edino, če bodo v sorazmernem deležu sodelovali tudi obstoječi zasebni lastniki NLB. Če pa le-ti računajo, da jim bo njihovo banko reševal davkoplačevalec, sami pa ne bodo prispevali nič, in če bo želeni denar banki resnično v celoti dala kar država, bo to — spet enkrat — velikanski nateg davkoplačevalcev.
RSS prispevki
Mobilno
Družabno
2 Komentarji
V tej luči pa malo drugače izpadejo najave štrajka v javnem sektorju. Prihranki v njem bodo šli namreč tudi za dokapitalizacijo NLB …
Ja, prihranki na eni strani se bodo »nedeterministično«
prelili v porabo nekje drugje. Volivci pa lahko razmislijo, kaj imajo od tega, da je po Križaničevo NLB najpomembnejša finančna institucija in zakaj točno bi morali davkoplačevalci ta njen domnevni status braniti za vsako ceno z vplačilom svežega denarja, namesto da bi sama NLB odprodala razne filiale po Balkanu in Banko Celje. S tem bi bila manjša, vendar bolj zdrava, in stalnega sesanja javnega denarja bi bilo manj.